Gotovo nisem edini, ki ga vznemirja dogajanje, na katero nas spomni obhajanje cvetne nedelje. Muči me vprašanje, kako se je lahko razpoloženje množice do Jezusa spremenilo v tako kratkem času. Kar nekaj razlagalcev mi skuša dilemo olajšati z ugotavljanjem, da množica cvetne nedelje ni bila tista, ki je pred Pilatom terjala Nazarečanovo križanje. A sam se bolj nagibam k enačenju obeh skupin. Gotovo bi bilo prijetneje na Jezusove občudovalce ob vstopu v Jeruzalem gledati kot na dobre ljudi (s katerimi se posameznik kar nekako poistoveti) in na hrumečo drhal pred rimskim prokuratorjem kot na pokvarjence (pri čemer posameznik rad pomisli, da sam že ni tak). Toda čisto mogoče se mi zdi, da je Bog v svoj odrešenjski načrt, h kateremu je hočeš nočeš sodila smrtna obsodba njegovega učlovečenega Sina, vključil ne naravne hudobije, pač pa močno razširjeno prilagodljivost, slabištvo in strah pred spremembami večine med nami. In da so prav te človeške lastnosti bistveno sooblikovale kriminalko, ki...