Regionalne novice > Goriška
petek, 10. maj
Odprtje retrospektivne fotografske razstave INKOGNITO Goran Antlej Vila Bartolomei, Solkan, 18. 5. 2024 ob 18.00 Glasbeni nastop: Damir Avdić Ko boste vstopili v prvo nadstropje Vile Bartolomei v Solkanu, se boste znašli na koncertnem prizorišču, obdani z desetinami glasbenikov, ki jim je glasbeni navdušenec in fotograf Goran Antlej od leta 1977 sledil na njihovih nastopih. […]
V življenju sem spoznal kar precej ljudi, ki so bili krščeni na ime Anton, tako kot ti, a niti enega od njih nisem s tem imenom tudi klical. To so bili vedno sami Toneti in Tončki: od strica Toneta, ki pravzaprav ni bil moj pravi stric, ampak je bil mož moje tete, pa do sošolca Tončka, ki ni bil ravno prijazen z mano in sem jih nekajkrat pošteno dobil od njega. Od drugega sošolca Toneta, ki sem ga spoznal na fakulteti in sva oba zamenjala tako tisto fakulteto kot poklic, ki sva ga kasneje opravljala, pa do inštruktorja Tončka, ki me je naučil šofiranja. Kot rečeno: ogromno Tonetov in Tončkov, a za Antona še danes kličem le Martina Slomška, ki ga - mimogrede – pustim pozdraviti ob prvi priliki, ko se bosta srečala na nebeških hodnikih. Tudi tebe se ime Anton ni prijelo, saj so te zaradi tvoje drobne in majhne rasti vedno klicali s pomanjševalnico – Antonino – Tonček. Tale »Antonin« v slovenščini ne zveni prav nič pomanjšano, raje malo bolj fino in privzdignjeno. In privzdignjen – kot smo že ugotovili – dragi moj sveti Tonček, ti že nisi bil. Naj povem še, da so tudi mene, ko sem bil otrok, klicali Gregec, saj sem bil majhen in droban. Majhen sem ostal, droban pa ne. Iz Gregca sem najprej zrasel v Gregorja, se razlezel do Gregorija, zdaj sem pa že nekaj časa tako širok, da ne morem biti drugega kot – Grega. Ne vem, ljubi moj sveti Tonček, če vam je v nebesih znana pesem neznanega avtorja o nadvse ješčih ljudeh, ki so jedli vse po vrsti »kamenje, pesek, meso – vse slastno pred njimi je šlo. Na koncu od naroda vsega ostal le stari je Grega. Nekoč bo na klopco se vsedel in samega sebe pojedel!« In ne, nisem jaz avtor te pesmi, se mi pa vse bolj zdi, da res govori o meni. Prav pa bo, de rečem še kakšno o tebi. Še mlad si vstopil v dominikanski red, in ker si svojo majhnost kompenziral z odločnostjo, so ti hitro zaupali vodstvene službe: vikar, subprior, prior … a kljub vsemu, piše, da je bila posebnost tvojega voditeljstva v tem, da se nikoli nisi skliceval na svojo avtoriteto, niti terjal slepe pokorščine. In imam za božjo duhovitost, da je slepo pokorščino od tebe zahteval papež Evgen IV., ko te je imenoval za firenškega nadškofa, čemur si se ti v svoji majhnosti in ponižnosti upiral. Čudi me, da te niso postavili za zavetnika knjižničarjev, saj si v samostanu svetega Marka v Firenzah leta 1443 odprl prvo knjižnico v Evropi, ki je bila odprta za javnost. Namesto tega si priprošnjik proti vročici. Pa saj ne rečem: tudi ob branju kakšne knjige človek zakuha od vročine. Ljubi moj sveti Antonin Pierozzi! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregec Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Antonin Perozzi objavljena na Vipavska.eu .
Se razglašala je za pošteno, ambasadorko miru po svetu, kakršne ni zlepa na planetu, če pove se karseda iskreno. Bom vezi krepila, utrdila, vsakič svoj nagovor je končala, in pri tem ostala ter obstala, ni utemeljitev več sledila. Zaskrbljena sem in to izjemno, je povedala takoj v uvodu, vsakič, ko ji ni bilo po godu, ko bilo ji je preveč ekstremno. Bi bila lahko Indira Gandhi, slišali za hrbtom so smehljati tiste se, ki znajo prav trepljati, ali pa namestnica v Ruandi. Bi za ježo jo po Palestini vzel Husein Sadam iz Iraka, pa že v vrsti nanjo drugi čaka, muzali so se, sam Homeini. Fanya je za svet neuvrščenih kakor naročena, so dejali, tja bi vsakič jo lahko poslali, tam je domovanje takšnih, njenih. Počutila se je počaščena, da tako o njej so govorili, da so jo večkratno počastili z epiteto to – neuvrščena. Diplomatsko znali so zadeti, kajti zrela ni za svet zahodni, sprejemljiva niti za blok vzhodni, Fanya uvrščena je v svet tretji. Objava Fanya Jon: Uvrščena (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 9. maj
URADNA KAMPANJA SDM ZA EVROPSKE VOLITVE
Danes, na dan Evrope, se je pričela uradna kampanja za evropske volitve, na katero se Slovenska demokratska mladina podaja s kandidatko Zalo Tomašič, ki na listi Slovenske demokratske stranke nosi številko 9.
Njihova kampanja bo potekal...
Po prvih demokratičnih volitvah se je 9. maja 1990 sestala novoizvoljena slovenska skupščina. Predsednik skupščine dr. France Bučar, član Slovenske demokratične zveze, je v svojem nastopnem govoru najprej razglasil ≫končanje državljanske vojne≪. Glede sestave skupščine je menil, da dobiva ≫normalno sestavo, ki je značilna za sleherni sociosistem.≪ O opoziciji v skupščini je menil, da ≫ni nekakšna nadloga zmagoviti večini, pač pa nujna sestavina za njeno normalno delo, četudi je lahko v očeh tistega, ki bi hotel samolastno odločati, huda nadloga.≪ Opozicijo je pozval, da naj postane konstruktivna opozicija, saj ta lahko ≫opravlja tako vlogo le, če je konstruktivna≪. Dr. France Bučar je ugotavljal, da nova oblast in nova opozicija glede najpomembnejših nacionalnih vprašanj nista tako zelo različni, kajti ≫v ciljih smo lahko enotni, na poti, kako priti do teh ciljev, pa so lahko tudi različni pogledi. In ravno o poteh, kako priti do cilja, se lahko razhajamo. To pa ni nikakršna tragedija prav to je lahko plodno polje za sodelovanje z opozicijo.≪ Objava Na današnji dan: Konec državljanske vojne objavljena na Vipavska.eu .
Mislim, da ni nobenega dvoma, kakšen odgovor bi dobil, če bi otroke vprašal, kdo je njihov najljubši svetnik. Miklavž, jasno. Kdo bi ne imel rad svetnika, ki vsako leto pride s košem daril. Sicer starši nekaj žugajo in po malem grozijo, da so darila samo za pridne otroke, in se zato posledično mladež kak teden ali dva pred napovedanim svetniškim obiskom začne prav spokorniško in nadvse pobožno vesti, a v svojem življenju še nisem naletel na otroka, ki bi potožil, da je ostal brez darila, ali pa da je - Bog ne daj – iz svetniških, angelskih ali parkljevskih rok celo prejel šibo, pa nisem od včeraj. O, kje pa. Sem že sedel na kavico z Abrahamom in sva izmenjala nekaj misli o vzgoji potomcev. Saj kdo pa je primernejši za tovrstne debate, kot pa možak, ki je dvignil roko nad lastnega otroka in se še tisočletja kasneje o tem pogovarjamo. A da me ne zanese predaleč!v Torej: ni dvoma, da je Miklavž ljubljenec naših otrok. In če bi zdaj te iste razvajene pamže pobaral, česa pa res ne marajo, bi – če zanemarimo zelenjavo na krožniku – velika večina, če ne kar vsi po vrsti, odgovorili, da šole. Šole pa res ne marajo! Zato, ljuba moja sveta Marija Terezija Gerhardinger, nikar ne zameri, če te otroci ne poznajo, pa čeprav jim tvoje ime – vsaj upam – zveni nekam znano. O eni Mariji Tereziji so verjetno nekje nekoč že nekaj malega slišali. A tudi o njej ne vejo čisto točno, kaj naj si mislijo: po eni strani je tako rekoč njena zasluga, da vejo za krompir in ga z veseljem hrustajo, pa čeprav je zelenjava, po drugi stani pa je nekdanja cesarica s svojo šolsko reformo kriva, da sploh kaj vejo. A šola je šola, in šole ne maramo! In zato je morda še bolje, da te, ljuba sveta Marija Terezija, otroci ne poznajo, ker ne marajo ničesar, kar je povezano s šolo, in se sploh ne zavedajo kakšen krompir imajo, da lahko hodijo v šolo in se učijo. Nimajo vsi te sreče, tega krompirja. In je bilo tako že v tvojih časih, ti pa si se pogumno odzvala Božjemu klicu in navdihu in ustanovila kongregacijo Ubogih šolskih sester de Notre Dame, ki še danes skrbi za – kot se lepo sliši in rado reče – vzgojo in izobraževanje. In hvala Bogu tudi v naših krajih poznamo šolske sestre oziroma notredamke. Ti si se že petnajstletna posvetila, kot si tedaj rekla »enoličnemu (učiteljskemu) poklicu«, ki pa si ga vzljubila, ker si ljubila svoje učenke. Sveta Marija Terezija Ljuba sveta Marija Terezija! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se bomo radi vse življenje in da se ne bomo hvalili s prevelikim krompirjem. Saj poznaš pregovor, kajne! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Marija Terezija Gerhardinger! objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 8. maj
Stranke slovenske pomladi in Društvo slovenskih pisateljev so 8. maja leta 1989 na velikem zborovanju v Ljubljani sprejele Majniško deklaracijo. Ker je ≫prvo≪ majniško deklaracijo 30. 5. 1917 v dunajskem parlamentu v imenu Jugoslovanskega kluba prebral dr. Anton Korošec, se jo je prijel naziv ≫druga≪. Z njo so se stranke slovenske pomladi zavzele za samostojno Slovenijo. Prebral jo je pesnik Tone Pavček: ≫Nesporazumi, provokacije in tudi odkrite sovražnosti, ki jih danes doživljajo Slovenci v Jugoslaviji, nas prepričujejo o prelomnosti sedanjega zgodovinskega trenutka in nas obvezujejo, da v jasni obliki izrečemo svojo voljo, iz katere sledijo dejanja v prihodnosti. Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo: 1. da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda; 2. kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z jugoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope; 3. glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država utemeljena na: – spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, – demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, – družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije, 8. maja 1989.≪ Prva Majniška deklaracija je bila programska izjava Jugoslovanskega kluba, v avstrijskem parlamentu na Dunaju prebrana 30. maja 1917. Oblikovana je bila kot rezultat predvsem slovenskih in hrvaških pa tudi istrskih poslancev za rešitev jugoslovanskega vprašanja v habsburški monarhiji. Pobudi so se pridružili tudi dalmatinski poslanci. Majniško deklaracijo je v parlamentu prebral predsednik kluba dr. Anton Korošec. Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Druga majniška deklaracija objavljena na Vipavska.eu .
Nova Gorica in TK Gorica sta po odlično organiziranih turnirjih nacionalnega nivoja v preteklih letih, letos dobila priložnost organizacije turnirja serije WTT. Ta teden bo zaradi turnirja v mestu tako nastanjenih več kot 100 ljudi iz številnih držav sveta, kar je izjemna promocija za tenis in mesto. Turnir serije WTT v Novi Gorici je četrti […]
Ali ta inovacija v pripravi na maturitetni izpit obljublja svetlejšo prihodnost za slovenske dijake?
V Sloveniji, kjer je potreba po inštrukcijah za matematiko velika, Matura AI prinaša rešitev, ki omogoča hitrejši dostop do kvalitetnega izobraževanja kadarkoli in kjerkoli in je kar 100-krat cenejša od osebnega inštruktorja.
Zadnji rezul...
Črna je barva, ki je vedno v modi, na tak ali drugačen način, in sem že tudi sam slišal stavke, kot: »Rdeča je nova črna.«, ali »Zelena je nova črna.«, ki – morate priznati – nimajo nobenega smisla, kot je tudi moda sama dostikrat brez smisla ali pa je celo nesmiselna. Je pa seveda res, da nikoli nisem kaj prida dal na modo, zdaj pa sem že tako ali tako prišel v leta, ko se ne oziram na modno in moderno, ampak nosim to, kar je udobno, predvsem pa tisto, kar mi je (še) prav. Črna je barva, ki pri različnih narodih in v različnih kulturah nosi različne pomene, kljub vsemu pa ne bom prav hudo brcnil v temo – ki je mimogrede tudi črna – če zaključim, da večina črno povezuje z žalostjo in se zato »zavijamo in oblačimo v črnino« ali pa govorimo o »črnih novicah« in »črnih dneh«. Če pa se za trenutek spet povrnem k modi, kjer črnino povezujemo z urejenostjo in eleganco, lahko mirno zaključim, da ljudje radi elegantno in urejeno žalujemo. In kljub temu, da se morda kdo malo zmrduje ob teh mojih besedah, bo moral – če ne takoj, pa po premisleku – priznati, da moja trditev kar drži. In kaj ima vse to moje čenčanje o črni barvi opraviti s teboj, ljubi moj sveti Viktor Črni? In naj, še preden me kdo obtoži, da hočem očrniti črnino, pohitim in priznam, da pravzaprav nič. Ne nazadnje je tvoje ime zadnje čase kar nekoliko politično nekorektno. Čeprav sem se kot otrok učil o »črni celini«, in smo vedno prostodušno govorili »črncih« in skupaj s Prešernom in Župančičem tudi o »zamorcih«, sta zadnje čase ta dva izraza vsaj nezaželena, če ne celo prepovedana. Celo sladico – »zamorčka« - s katero sem se od nekdaj rad sladkal, so prekrstili v »indijančka«, pri čemer mi sploh ni jasno, kako je slednje lahko manj sporno. Ali pa mi je pač »padel cuker« in res ničesar več ne razumem, če sem sploh kdaj, ali pa sem zamešal pojme. Tebi, ljubi moj sveti Viktor, so črni vzdevek nadeli tvoji tovariši, soborci iz pretorijanske garde, zaradi tvoje temne polti. Saj si bojda do Milana, kjer si služil vojni rok, prišel iz »temnopolte celine«. A ne, da to zveni neumno?! Sploh za vojaka: Črni Viktor ima rahel zastrašujoč učinek na nasprotnika, medtem ko je Temnopolti Viktor prej ime za kakega frizerja. Sveti Viktor Črni Ker se nisi hotel odreči krščanski veri nisi prišel zgolj ob čine in službo, ampak tudi ob glavo. In je tudi mučeništvo nekaj, kar kar ne gre iz mode, pa čeprav ni ne elegantno ne udobno. Pomaga pa, da zasiješ kot model na nebeški modni pisti. Ljubi moj sveti Viktor Črni! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da si bomo upali biti politično nekorektni iz pravih vzgibov in namenov. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Viktor Črni! objavljena na Vipavska.eu .
Bobbyja poznate vsi, šahista? Pa ne Fischerja, ki je legenda, tega drugega, ki le poblenda, pa vsa druga šahovska je lista. Lista? No, seznam figur na plošči, na prvenstvo ki jih fant pošilja, na evropski tlak, kjer prvič cilja na medaljo, ki se sveti, lošči. Je imel devet figur v pripravi, pride da do končne zmage z njimi, a odneslo pet jih je, izcimi namreč se, bili da niso pravi. Boljšo našel je razporeditev po svobodni volji, kakor pravi, in potem seznam figur objavi, ki sam vrh njegovih je stvaritev. Na vodilno mesto, za kraljico, dal figuro je tretjerazredno, da falango v boj povede sprednjo, je obelodanil nam novico. Drugo mesto naj bo za podmladek, Bobby zadnji hip se je odločil in za mesto tretje je določil slugo, takšen je dobil popadek. Je četrta znana kot maketa, zgolj figura, funkcije nobene druge nima, kot da za zelene s frazami okoljskimi opleta. Peta med figurami najtežja Bobbyjevimi je, prepoznavna, sili se, bila bi rada glavna, vendar meče jo iz ravnotežja. In tako naprej tja do devete, šarec konj je in volk za skakača, Bobby jih z rošadami prevrača, kogar hoče, kakor smet pomete. Stil svobodni to se imenuje, gibanje figur rošadno-plesno, bolj ko v levo sili jih, bolj v desno proti matu pot jim fant tlakuje. Objava Svobodan Gibanjčič: Rošadni šah (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 7. maj
7. maja 1942 je ob obletnici napada Nemčije in Italije na Jugoslavijo izšla prva številka Nove zaveze, v kateri je Slovenska zaveza izdala proglas, ki se glasi: ≫Slovenci iz vseh delov razkosane in zasužnjene Slovenije od Rabe in Mure do Nadiže in Soče, od koroških snežnikov do bregov Jadranskega morja, se v času najhujše stiske in največje preizkušnje ne glede na stranke, strujo in nazor odzivamo klicu srca in zapovedim razuma ter se zavezujemo in prisegamo, da bomo svoje delo, premoženje in življenje zastavili za rešitev in osvoboditev slovenskega naroda, da se v celoti združi v svobodni Sloveniji kot enakopravnem delu narodne države Jugoslavije; da bomo zmeraj in povsod delali za složno nastopanje vseh Slovencev; da bomo drug drugemu pomagali z nasvetom in dejanjem, s premoženjem in življenjem proti vsakomur, ki nam dela nasilje in krivico; da ne bomo drug drugemu škodovali v ničemer, zlasti ne na življenju in na dobrem imenu. Slovenska zaveza za narodno osvoboditev nas bo vodila pri vsem našem delu, kakor nam Bog pomagaj. Tako bodi! V letu 1942 ob obletnici slovenske narodne sužnosti.≪ To je bil skupni nastop protirevolucionarnega tabora slovenskih političnih skupin. Objava Na današnji dan: Poziv slovenske zaveze objavljena na Vipavska.eu .
Ženske, še manj pa svetnice s tako ljubkim imenom kot je tvoje, si nikakor ne znam predstavljati drugače kot sloke, suhe, postavne … skratka: lepe. S tem nikakor nočem reči, da damam, ki jim je ime Brunhilda, Wilhemina ali Hildegarda, karkoli ali kakorkoli oporekam okrog lepote in izgleda. Ampak Gizela … V francoščini bi rekli Giselle - kar je še bolj sloko in suho, še bolj postavno in lepo … Baletno. Zveni kot – gazela. Gazela: plaha, hitra in gibčna stepska žival, vrsta antilope … če poenostavim – podobna našim srnam in košutam. Lepota torej. Plahost, ki bi jo lahko primerjal s svetniško ponižnostjo in previdnostjo. Gazela: krajša arabsko-perzijska lirska pesniška oblika, ki je svoje ime dobila po pletivu, po preji … saj se ista rima ponavlja skozi pesem podobno kot vzorec na pletivu preproge. In tudi v tvojem življenju, ljuba moja sveta Gizela, se svetniški vzorec ponavlja in je s svetništvom prepredena vsa tvoja družina. Za svetnico je bila namreč razglašena že tvoja prababica sv. Matilda, prav tako je svet tudi tvoj mlajši brat, nemški cesar Henrik II., tvoj drugi brat Bruno sicer ni razglašen za svetnika, bil je pa škof v Augsburgu, tvoja sestra Brigida pa opatinja v Mittelmünstru. K svetosti si pomagala svojemu možu, ogrskemu oziroma madžarskemu kralju Štefanu I., s katerim si se, hčera bavarskega vojvode, poročila, čeprav je tvoje srce hrepenelo po samostanu. Poročil vaju je in tvojega moža birmal prav tako svetnik, škof Vojteh. Svetništvo pa je dosegel tudi tvoj sin Emerik. Lep vzorec, ni kaj. Lepa preproga, ki leti in ponese do nebeških višin. Gazela pa je Slovencem znana tudi kot prestižna nagrada za najboljša in najhitreje rastoča podjetja. In tudi tovrstno gazelo bi si, ljuba sveta Gizela, zaslužila, saj si se kot kraljica z vso vnemo lotila širjenja krščanstva med madžarskim ljudstvom, ki so bili vse do tedaj strah in trepet okoliških krščanskih narodov. In da si uspela, s pomočjo Božje Matere, ki si jo častila kot »Patrono Hungarie«, vidimo še danes, ko sosednji narodi iz Bogu odtujene Evropske unije trepetajo pred vplivom krščanske Madžarske. Po Štefanovi smrti si postala žrtev političnih zarot in spletk, kar nam tako mimogrede da vedeti, da se, kar se politike tiče, stvari v tisoč letih niso prav nič spremenile, kvečjemu poslabšalo se je vse skupaj, nekaj časa prebila celo v zaporu, a na koncu le prišla do svojega že v mladosti želenega – samostana. Sveta Gizela Ljuba moja sveta Gizela, ti svetniška gazela, ponavljajoča nebeška rima in uspešna božja podjetnica. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Gizela! objavljena na Vipavska.eu .
So odprtih ust jo poslušali, kot da bi bila odrešenica, v ustih je bila ves čas pravica, ko besedo si ji znova dali. Brez plastenk poslej bomo živeli in živeti z manj se naučili, po nogah le dveh bomo hodili, raj na zemlji s tem bomo imeli. To o Zemlji tokrat je napletla borka za čistočo, varčevanje, moti ki ledu jo zmanjševanje, in orodje glavno ji je metla. Ne sesalnik, ta preveč porabi, metla je za smrtnike navadne, ko za sile gre letalske vladne, pa naj na izpuhe se pozabi. Žive meje naj bi posadili njeni na Antarktiki rojaki, to k razcvetu da bodo koraki, je razpredala po volji mili. Ni nihče ustavil je in vprašal, kakšne vendar oslarije širi, kakšni trapasti so to primeri, kdo to licemernost bo prenašal. Prav pohlevni njeni so rojaki, vse kar reče, vse je zveličavno, čudno ni, na Zemlji da se javno pravi jim notorični bedaki. Objava Musa R. Tašar: Brez plastenk (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 6. maj
Gabrijel Gruber je želel na Kitajsko, vendar ga je usoda zaneslo z Dunaja v Ljubljano. Rodil se je 6. maja 1740, med letoma 1769 in 1785 pa je v Ljubljani zgradil Gruberjev prekop in razkošno Gruberjevo palačo. Gruber se je v Ljubljani povezal s Zoisom in Vogtom in drugimi razumniki. Bil je ravnatelj rečne plovbe, njegovo glavno delo je prekop, ki ga je zaposloval letih od 1769 do 1777. Leta 1784 je moral dobesedno pobegniti iz Ljubljane, ker so ga dolžili prisvajanja denarja za prekop. Odšel je v Rusijo in postal v Petrogradu jezuitski general. Z gradnjo prekopa je Gruber reševal Ljubljano na eni strani pred poplavami in nezdravo klimo, na drugi pa tudi vso od antike neobvladano problematiko Ljubljanskega barja. Graditelji so naleteli na velike težave in so do leta 1777 porabili že skoraj dvojna proračunska sredstva, izkopali pa so samo dobro četrtino kanala. Gruber se je moral zagovarjati na Dunaju, končno pa so ga odstavili in zaupali graditev kanala inženirskemu podpolkovniku Vincencu Struppiju. Kmalu po dograditvi so se uresničile Grubarjeve napovedi: Gladina vode na barju se je znižala za 70 cm, velike površine so se osušile in jih je bilo mogoče obdelovati. Slika: Wikipedija Objava Na današnji dan: Ljubljansko barje in Gabrijel Gruber objavljena na Vipavska.eu .
Na Policijski postaji Sežana sta se 3. 5. 2024 ob 20.12 zglasila poljska jamarja, ki sta se pred tem spustila v Golokratno jamo pri Orleku, kjer sta na globini okoli 100 metrov, cca 20 metrov pod njimi opazila negibno osebo. Po prejetem obvestilu sta se v jamo spustila jamarja reševalca, ki sta na navedeni lokaciji […]
Nisi svetnik, ki ga ne bi poznal … ker tudi nisi nepoznan svetnik. Časovno relativno blizu – kaj pa je teh dobrih sto petdeset let od tvoje smrti?! Za razliko od mnogih svetniških očakov, katerih obrazi so nam neznani in njihova življenja zgolj niz zgodbic in legend, ki mi omogočajo, da se nasmehnem in rečem: »No, no, no … česa vse si ljudje ne izmislijo!«, sta tako tvoja podoba kot tudi življenjepis povsem preverljiva … in me spravljata v obup! Kajti v nepolnih petnajstih letih si dosegel popolnost, ki nam je vsem vzor … in nam v kislo grozdje spreminja izgovore: da imamo še čas, da smo še mladi, da bomo že še, da to pride z leti… In s sleherne tvoje upodobitve me zre deški obrazek s tako čistim pogledom … in bujno fantovsko frizuro … da zlahka uzrem svoje otroke … predvsem svoje pobe … fante ministrante … ki me tudi spravljajo v obup, saj njihovo obnašanje, vedênje in védenje, nista primerljiva s tabo. In sem za to v pretežni meri odgovoren jaz! Pa saj veš, ljubi moj Dominik, da se bolj ali manj šalim … in sem čisto zadovoljen s svojimi otroki. In da ste otroci, kot si ti, staršem precej naporni… saj ste skoraj brez napak in tako rekoč popolni … in starši potem vemo, da je nemogoče, da bi bila to naša zasluga. Da je to božje delo. Da ste božji. In smo potem malo žalostni… Saj si otroke tako radi lastimo … pa čeprav v srcu vseskozi vemo, da niso čisto naši… Vem, da vzgajamo angele. To je dejstvo. Dobimo jih iz nebes in skrbimo za njih toliko časa, da jim zrastejo krila. In odletijo. In nas zapustijo. Bolj ko jih ljubimo, (mislim, res ljubimo… pravilno ljubimo… ne razvajamo, ampak vzgajamo s potrpežljivo, dobrotljivo ljubeznijo…), lepša in močnejša krila jim zrastejo. In hitreje in dlje bodo odleteli. A se bodo zaradi lepih in močnih kril tudi vrnili. In vračali. Dokler še mi ne postanemo (spet) angeli… Sveti Dominik Savio In prosim, čuvaj mojo malo četico angelov, da jih v svoji očetovski vihravosti ne bom preveč in prevečkrat ranil ali pa jim celo polomil kril. Ljubi sveti Dominik! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Dominik Savio! objavljena na Vipavska.eu .
Gledale oči so besno, jezno, ko cerkovnica se je jezila, po sosedu gnojnico razlila, videti bilo ni prav nič trezno. Na ves glas z zvonovi je zvonila, kakšno je sosedovo početje, drznil si odpreti je podjetje, vedno eno, isto je gonila. Da ne sme njen sosed zaslužiti nič po strani, to je nepravilno, vzeti mu pravico opravilno treba je in stran ga napoditi. Tarča besa bil je sosed Jaka, samostojni posel ker opravlja, ona pa besni, rohni, ponavlja: Kmalu ga poslednja sodba čaka. V en rog so zvonovi zagrmeli, z njimi ki cerkovnica upravlja, nad sosesko celo se postavlja, da ljudje so vanjo le strmeli. Hej, cerkovnica, počakaj malo, Kaj pa kaj zaslužki stranski tvoji? Bi lahko po mežnariji svoji prej počistila, saj bi se dalo. Ni se spomnila, oči le v prazno gledale so, nekam prizadeto, ko bilo zvonarki razodeto njeno je obnašanje porazno. V prazno votle so oči strmele, saj dojela ni, ni prepoznala, da se je v zrcalu pokazala vsa praznina mežnarice Špele. Objava Čebelca Žemnar: Votle oči (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 5. maj
5. maja 1991 je začel veljati slovenski zakon o vojaški dolžnosti. Odrejal je, da slovenski državljani služijo vojaški rok v Teritorialni obrambi in organih za notranje zadeve, in ne več v jugoslovanski armadi. Vojaški rok je bil določen na sedem mesecev. Zakon je dopuščal ugovor vesti in predvidel možnost služenja vojaškega roka brez orožja ali v nadomestni civilni službi. Marca 1991 je republiški sekretariat za ljudsko obrambo začel pripravljati prva dva centra za usposabljanje vojaških obveznikov v Pekrah pri Mariboru in na Igu ter vpoklical prve nabornike, ki so vojaški rok začeli služiti v sredini maja 1991. Prav to je sprožilo tudi prvi odkrit konflikt z jugoslovansko vojsko, ki je 23. maja 1991 obkolila center v Pekrah. Med demonstracijami proti postopanju JLA je v Mariboru pod kolesi vojaškega oklepnega transporterja umrla civilna oseba. Zakon o obrambi in zaščiti je bil sicer sprejet 29. marca 1991, po polletnem političnem boju Demosa z opozicijo, ki je deloma podpirala zamisel o demilitarizaciji Slovenije. Določil je, da se bo Slovenija branila z oboroženim bojem in da njeno obrambo predstavljajo oborožene sile (Teritorialna obramba Republike Slovenije), narodna zaščita in enote za zveze. Za popolnjevanje teh je bila uzakonjena splošna vojaška dolžnost. Naslovnica: Wikipedija Objava Na današnji dan: Vojaški rok v Sloveniji objavljena na Vipavska.eu .
Društvo za pljučno hipertenzijo Slovenije ob svetovnem dnevu pljučne hipertenzije, ki ga obeležujemo 5. maja opozarja na relativno slabo poznavanje bolezni med širšo javnostjo in družinskimi zdravniki, kar podaljšuje diagnosticiranje bolnikov in zmanjšuje možnost, da bolniki do ustreznega zdravljenja pridejo pravočasno. »S kampanjo ”Prepoznajmo pljučno hipertenzijo” želimo razširiti zavedanje o obstoju te bolezni in povečati … The post As. dr. Polona Mlakar, dr. med.: Če želimo bolnike ustrezno zdraviti, je pljučno hipertenzijo treba najprej prepoznati appeared first on domžalec.si .