Regionalne novice > Goriška
torek, 14. maj
So poznali ga z imenom Cigo, klobuk v karu, ketna, zlata ura, bil resnična je karikatura, bi v žargonu rekli mu Amigo. Ne kot Zorro, saj ni maske nosil, raje kazal lice je bradato, da bil videti bi bolj možato, tudi ni v maniri svojih prosil. Ni beračil, rad bi bil umetnik, ob harmonikašu je poziral, sprehajalca prav glasno nadiral, skakal, češ, poglejte, sem baletnik. Samozaposlen so zanj dejali, in kot tak resnično zlata vreden, ni mu para, Cigo je izreden, so licenco mu artista dali. Pa je, glej ga zlomka, jo zapravil, samozaposlitev ni veljala zanj zdaj več, umetnost je obstala, na katero toliko je stavil. Šla mu vsa umetnost je po vodi, brez licence, samozaposlitve druge zdaj opravljal je storitve, ko se gibal tip je na svobodi. Zanj bila svoboda je priložnost da še enkrat Cigo se izkaže, zlatá vrednost svojo da dokaže in poklicno neizmerno prožnost. Mu v svobodi dana je potuha, ker se dobro znajde v mimikriji, takšen bo koristen policiji, zaposlijo ga kot ovaduha. Zgolj visoke Cigo bo ovajal, od ministrov pa navzgor seveda, za uspeh bilo bi kaj izgleda, ko le ne bi špiclja smrad izdajal. Objava Čoro Zlatorep: Svobodni zlatorep (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 13. maj
V Poljčah pri Begunjah se je 13. maja 1991 sestalo razširjeno predsedstvo republike s predstavniki sekretariatov za notranje in obrambne zadeve. Republiški sekretar za obrambo Janez Janša jim je predstavil več scenarijev reševanja krize v Jugoslaviji. Dokument, ki ga je že v drugi polovici aprila pripravil Janez Janša, zajema šest možnih variant osamosvajanja, ki so razdeljene na tri različne sklope. Od prvega, ki zajema dogovorno razdruževanje z Jugoslavijo, prek drugega, tj. poskusa preprečitve razdruževanja s silo, ki ima dve varianti, enostavno in grobo, do tretjega sklopa, ki predvideva pretežno enostransko razdruževanje in ima štiri variante: operativno pripravljenost, delno mobilizacijo in pasivno asistenco, polno mobilizacijo in aktivno asistenco in kombinirano varianto. Pri realizaciji prve, druge in tretje variante je predvideval, da federacija odgovori s silo. Na temelju možnih variant razdružitve je Janšev namestnik Miran Bogataj takoj pripravil osnutek smernic, ki jih je predsedstvo čez dva dni že sprejelo. V njih so izdelani postopki posameznih organov. Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Janševi obrambni načrti objavljena na Vipavska.eu .
Pripadam generaciji, ki se je na naših tleh, prva srečevala s pizzo. In ko so se odprle prve pizzerije, v njih sploh ni bilo menijev-jedilnih listov, saj smo poznali le eno pizzo: namreč to, kar se danes v večini pizzerij imenuje – klasika! In še kasneje, ko se je repertoar malo razširili, je na vseh pizzah kraljevala debela plast stopljenega sira, po videzu in žal tudi po okusu bolj spominjajoč na čigumi, kot na karkoli drugega. Potem pa sem nekoč naletel na pizzo z mozzarello - in to je to! To je ta okus! To je tisto drugačno … nekaj več … boljše … pa če še tako tulijo: sir je pač sir! Oprosti, Ljuba in sveta Marija Dominika, saj je logično, in vsak, ki me pozna, ve, da bom zavil tja, kjer diši. In tvoje ime – no, priimek, če sem natančen – zadiši: po mozzarelli! In kot je kepa mozzarelle pravzaprav ena dolgočasna, celo nekoliko neokusna reč, se – dodana jedem – morda celo podvržena ognju, da se razleze, izgubi, stopi … spremeni v nadvse okusen dodatek, da mnogi rečejo, da je to začimba in ne le sir! Tako si se tudi ti razdala, izgubila in stopila v ognju božje ljubezni, dala vse od sebe in začinila vse, kar si delala z okusom podarjene ljubezni. In se je okus ohranil do današnjih dni! Oprosti, da tvoje delo in življenje primerjam s hrano, pa vendar: Pizza je bila od nekdaj hrana revnih in še danes je to jed, ki je v glavnem sestavljena iz preprostih in poceni sestavin, da si jo lahko privošči vsak. In je v duhovnem smislu dokaz, da lahko - ko združimo svojo revščino: svoje morda na videz male, revne, preproste talente – dosežemo neverjetne reči: gurmanske duhovne okuse! Ti si to storila! Svoje preproste talente si dala na razpolago Gospodu … in po tvojem receptu še danes Hčere Marije Pomočnice, skupnost, ki si jo pod okriljem prav tako svetega Janeza Bosca ustanovila, vzgaja in pomaga. Gradi in poučuje. Vodi k Bogu! »Ne zadostuje začeti, treba je nadaljevati, boriti se vedno, vsak dan!«, si rekla. In če to spet obrnem na hrano: ne skuhano in surovo – ni užitno! Treba je skuhati in speči do konca. Držati se preverjenih receptov in hkrati uporabljati domišljijo, se prilagajati, iskati nove sestavine in okuse! In nazaj na duhovno: Vzgojitelj, voditelj … mora biti kuhar z domišljijo! Pripravljen na izzive časa in nove okuse. Pizza je pravzaprav kruh z dodatki. Božji kruh ne potrebuje dodatkov. A če pogledam svoje otroke: ko spečem kruh, se ne zmenijo kaj dosti; ko pripravim pizzo, jim zadiši v drugo nadstropje in pritečejo k mizi! Sveta Marija Dominika Mazzarello Ljuba moja sveta Marija Dominika Mazzarello! Ne vem, s čim ti bodo ob godu postregli v nebesih, vsekakor naj ti tekne! In izprosi nam duha domišljije in usmiljenja, da bomo znali lačnim, predvsem mladim, ponuditi več kot le kruh! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Marija Dominika Mazzarello objavljena na Vipavska.eu .
Za mirovnika se spet razglaša, okrog hodi v majhni dimenziji in v ustrezno večji mimikriji, da sam sebe komajda prenaša. Mir na Bližnjem Vzhodu propagira, z vojno ko svetovno ga primerja, zdi se, kot da boje sam usmerja in za mir da ga prav malo briga. Hodi na bojevniške proslave, pa mirovnik bil naj bi, razumi, kdor lahko, le kakšni to so umi, bojne ki veličajo zastave? Mit o sebi širi, da poslana je osebnost za miru dejanja, hkrati pa poveličuje klanja, bi imel se rad za velikana. Velikan miru, kot tak predstavlja sam se, a pri tleh je evidentno in vse manj v dejanjih transparentno, kar počenja, s čimer se postavlja. Se ob tam zastavi ti vprašanje, kdaj bo že nastopil mir resnični? Jasno, ko prešel bo ta, dotični, od mirovništva na mirovanje. Objava Koloman Ačkun: Mirovnik (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 12. maj
Leta 1989 so nastale nove slovenske opozicijske politične stranke. Najpomembnejše so nastale spomladi 1989. Po svoji idejni usmeritvi so predstavljale vse tri tradicionalne slovenske politične in svetovnonazorske tabore. Skupne so jim bile številne programske točke, predvsem zelo kritičen odnos do političnega in gospodarskega sistema ter do vladajočih političnih organizacij, zlasti do Zveze komunistov in SZDL. Prva je nastala Slovenska kmečka zveza, vendar ne predvsem kot izraz političnega organiziranja, temveč bolj kot stanovsko gibanje slovenskih kmetov in delavcev v kmetijstvu. Ustanovni zbor, ki je bil 12. maja 1988 v dvorani kina Union v Ljubljani, je organiziral Ivan Oman, kmet iz Zminca pri Škofji Loki, ki ni bil, kot večina drugih opozicijskih politikov, ≫nikoli dejanski ali namišljeni disident, ampak aktivni član družbe, ki je ostajal zvest svojim prepričanjem in idejam in skušal v okviru možnega izboljševati svoje in siceršnje kmečke in kmetijske razmere≪. Bil je ≫eden novih politikov z izdelanimi gospodarskimi, socialnimi in političnimi koncepti≪. Kasneje je bil tudi ≫boter≪ nekaterih drugih na novo nastalih političnih zvez. Slovenska kmečka zveza je delovala še v okviru SZDL kot frontne politične organizacije. Konec leta 1990 je prevzela ime Slovenska kmečka zveza – Ljudska stranka. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je stranka dobila 135.808 ali 12,6 odstotka glasov in postala vladna stranka v koaliciji Demos. Od julija 1992 se je imenovala Slovenska ljudska stranka (SLS), njen predsednik pa je bil Marjan Podobnik. Na volitvah leta 1992 je dobila 103.300 ali 8,7 odstotka glasov in deset poslanskih mest v opoziciji. Na volitvah 10. novembra 1996 je z 19,4 odstotka glasov in 19 poslanci postala druga najmočnejša stranka. Čeprav je imela sklenjeno koalicijsko pogodbo s ≫pomladnima strankama≪ (Socialdemokratsko stranko SDSS in Slovensko krščanskodemokratsko stranko SKD) in imela skupaj z njima polovico glasov v Državnem zboru, se dogovora o skupnem nastopanju ni držala, ampak se je povezala z LDS in s stranko upokojencev osnovala vlado. 15. aprila 2000 so se združili s SKD (Slovenskimi krščanskimi demokrati) pod imenom SLS+SKD Slovenska ljudska stranka, 31. januarja 2002 pa so se spet preimenovali v staro ime Slovenska ljudska stranka. Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Slovenska kmečka zveza objavljena na Vipavska.eu .
Občina Tolmin je uspešno kandidirala na razpisu Javnega zavoda Triglavski narodni park in v brezplačno uporabo prejela električni kombi znamke Toyota, tip Toyota Proace Verso EV Shutle kombi z osmimi sedeži za dobo petih let. Odločili so se, da se bo z e-kombijem najprej pričelo izvajati prevoze osnovnošolskih otrok na popoldanske interesne dejavnosti.Na podlagi med […]
Le redko naletim na svetnika, ki je do svetosti prišel v času mojega življenja. No, hočem reči: vem, da si, ljubi Leopold, svojo zemeljsko pot zaključil, ko je bil moj oče še otrok, a za svetnika so te razglasili, ko sem bil otrok jaz. Poleg tega je redko, da mi je kak svetnik tako blizu, kot si mi ti. Mislim, prav fizično blizu. Saj drobcen košček tvoje redovne kapucinske obleke nosim v svoji denarnici in bi tako lahko rekel, da mi, kar se spovedi tiče, dihaš za vrat. Vendar pa moram, glede na to, v katerem žepu običajno sprehajam svojo denarnico, resnicoljubno priznati, da mi, kar se spovedi tiče, stojiš za … ja, no, … bom kar rekel – za ritjo. Saj menda ni greh, če tako poimenujem del svojega telesa, čeprav Slovar označi tak izraz za vulgarnega. Se opravičujem, ampak meni zadnjica zveni dosti bolj vulgarno od … no, ja – tega, kar sem rekel prej! Morda bi kdo pomislil, da zapravljam čas in ga kradem še svetniku, ko s teboj, ljubi moj sveti Leopold, razpravljam o … khmm! … jeziku, pa vendar mislim, da bi se z menoj strinjal marsikateri jezikoslovec, predvsem pa vsak, ki preprosto in odkrito ljubi materinščino, da to, kar Slovenci počnemo s svojim jezikom, ni le narobe, ampak v nebo vpijoč greh, in je potemtakem čisto prav, da se o tem menim z nekom, ki je več kot pol svojega življenja prebil v spovednici. Kot spovednik, seveda, da ne bo pomote. Na pravi strani torej. Čeprav … v spovednici nobena stran ni napačna. Nikakor. Kar pa se jezika tiče, si tudi pravi naslov, saj delček trpljenja užil tudi zato, ker se nisi hotel odreči materinščini in rodni deželi. In je seveda prav tudi, da povem, kako sem prišel do relikvije, ki je nosim spravljeno nekje med osebno, zdravstveno in bančno kartico. Kako leto ali dve po tem, ko si bil, ljubi sveti Leopold, uradno razglašen za svetnika, smo se romarji že na povratku proti domu ustavili še v Padovi. Najprej pri tvojem frančiškanskem kolegu Antonu, potem pa še pri tebi. In duhovnik, pri katerem sem bil med romanjem pri spovedi in sem mu med drugim potožil, da le nerad pristopa k temu zakramentu, mi je tam kupil malo relikvijco, ki me tako že več kot petintrideset let spremlja in me, ko pri zdravniku ali na občini ali v trgovini na blagajni vlečem na plano svoje dokumente, opomni, da je čas za spoved. Ljubi moj sveti Leopold Mandić. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in iz svoje nebeške spovednice izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Leopold Mandić objavljena na Vipavska.eu .
Apostolska dela, ki jih je napisal sveti Luka, se začnejo tam, kjer se konča njegov evangelij. Avtor sam to navede virtualnemu prejemniku obeh besedil, nekemu Teofilu, izmišljenemu imenu, ki pomeni »kdor ljubi Boga«. Predstavlja edini primer, ko sveti pisec predstavi (svojo) knjigo s tovrstno opombo, da bi zagotovil ne le verodostojnost dokumenta, ampak tudi resničnost dejstev, ki so v njem pripovedana. In pojdimo k dejstvom: prvo je ravno vnebohod Vstalega: tradicionalni opis - Jezus, ki fizično gre po tangenti in gre gor, kot izstrelek ... - nas želi naučiti, da je Kristus vstal s telesom in ne samo z duhom; torej s telesom, ne le z duhom, se je vrnil k Očetu. To se ne zdi odvečno pojasnilo: ne morete si predstavljati, koliko vernikov je prepričanih, da se Jezusovo vstajenje razlikuje od Lazarjevega – in o tem ni nobenega dvoma! - za to, da je Lazar oživel s telesom, Jezus pa (samo) z duhom... Zmotnost tega verovanja je najprej v tem, da duha, kateregakoli duha ni mogoče obuditi, saj je nesmrten in zato nikoli ne umre. Medtem pa ti pobožni ljudje še naprej z zgledno predanostjo molijo drugo veličastno skrivnost rožnega venca, brez najmanjšega razmišljanja o svojih prepričanjih, o pravem pomenu dejstva in o posledicah v življenju vsakega posebej. Sveti Pavel večkrat ponavlja, da je Kristus prvina vseh vstalih, in dokazuje, da bomo tudi mi vstali. Usoda našega ljudstva je torej neposredno odvisna od resnice Kristusovih skrivnosti! To je pravilen način za obravnavanje evangelija in spisov Nove zaveze: to niso resničnosti, ki bi se nanašale izključno na zgodbo o Božjem Sinu – in že bi bilo dobro, če bi jim verjeli in jih oznanjali kot skrivnosti sveta. Jezusovo življenje! Gre za našo prihodnost! Bomo spet vstali? ali ne bomo vstali? in kako bomo spet vstali?... Res je, ne vemo veliko – recimo (da ne vemo) nič – o tem, kako bomo vstali; ...da pa bomo vstali z vso svojo osebo, lahko verjamemo, če in samo če verujemo, da je Kristus vstal z vso svojo osebo. Skratka, obe vstajenji – njegovo in naše – sta tesno povezani med vzrokom in učinkom. V tem času je treba nekaj početi, tukaj in zdaj! Pravzaprav se tako konča prvo berilo današnjega slovesa in evangelij: »Možje Galilejci, zakaj gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebesa, se bo vrnil tako, kot ste ga videli odhajati v nebesa.” S temi besedami oba v belo oblečena glasnika nagovorita Enajsterico. Prepričan sem, da ima skušnjava, da bi ostali očarani ob pogledu na nebo, nekaj podobnega enako neustavljivi skušnjavi mnogih kristjanov, da svoje dneve preživljajo ob 'kontempliranju' preteklega življenja svojih pokojnih ljubljenih, listanju starih albumov s fotografijami, vsakodnevnem obisku na pokopališče ... Če bi pokojni lahko govorili, verjamem, da bi izrazili nezadovoljstvo in razočaranje nad tem. Rajni potrebujejo predvsem naše molitve, čeprav tudi urejen grob nekaj pomeni, a le simbolno. Obstaja čas, ki bi ga lahko opredelili kot fiziološki, v katerem smemo žalovati za mrtvimi; vendar se naše življenje ne konča z njihovo smrtjo. Prav to nameravata angela povedati apostolom. Čas Cerkve se je začel in oznanjevanje evangelija ne more čakati. Gospodar je v nebesih, vendar mora telo opraviti poslanstvo, ki ga je prejel od Gospodarja! Navzočnost njegovega Duha, Svetega Duha, med nami, po obljubi Vstalega pred vnebohodom v nebesa (glej Mt. 28,20), je zagotovljena z zakramenti, ki jih je postavil Gospod, če jih vredno prejemamo in v njihovi moči tudi delujemo. Cerkev je močna in peklenska vrata je ne bodo premagala, pa najsi se zdi v času šibka, posebej ko jadikujemo, kako malo nas je v cerkvah pri sv.mašah; oznanja ga sam Gospod, potem ko je Simonu Petru zaupal ključe nebeškega kraljestva (glej Mt 16,18). Kontemplacija in delovanje sta temeljni koordinati krščanskega življenja. Za vernika je nujno premišljevanje Kristusove skrivnosti. Toda čista kontemplacija ne obstaja: niti najbolj radikalna samostanska izbira – mislim na poklicanost kartuzijanov npr. – se ne more v celoti uresničiti samo v čisti kontemplaciji. Potrebno je delovanje v službi Cerkve in sveta. Vsaka pristno krščanska poklicanost ima vedno misijonarsko razsežnost, glede na konkretne oblike človekovega življenjskega stanja. Oznanjevanje in pričevanje: Kristusov evangelij se oznanja s pričevanjem s svojo skladnostjo življenja, da je evangelij vstopil v nas, teče po naših žilah, navdihuje naše misli, premika naša dejanja, oblikuje stališča, predlaga prave besede za govorjenje o Bogu, vere vanj, upanja, ki ne umre, ljubezni, ki ne obupa,... To je dediščina, ki so nam jo zapustili apostoli, pričevanje, ki so nam jo predali tisti ubogi ribiči, skupaj 11, da bi jo lahko nosili in predajali naslednji generaciji. Tukaj je najbolj občutljiv in zapleten vidik vere: “traditio”, prenašanje vere na naše otroke – prav tu so naše sodobne družine izgubile elan... O tem smo razmišljali že večkrat. Ponovno se nam predstavi skrivnost vnebohoda: preden so subjektivne, so težave objektivne, zaradi zgodovinskega trenutka, ki ga preživljamo, že iz let pred koncilom. Tragedija holokavsta in pred tem nekateri filozofski tokovi, kot so idealizem, materializem, marksizem, so prispevali k temu, da se je v vest vsadil črv suma o obstoju Boga. Širjenje kapitalizma in potrošništva pa sta naredila še ostalo. Uresničujejo se besede svetega Janeza: "Svet nas ne prepozna, ker ni spoznal Boga." Kako to storiti? ... kje začeti? Menim, da je izhodišče pričevanje življenja, skladno z verovanjem, ki ga izpovedujemo. Ponavljam: nikogar ne bo pritegnil evangelij, če v nas ne najde pričevalcev, ki so prepričani in zvesti v dejanjih, besedam, ki jih slišimo v Cerkvi in jih ponavljamo doma, v šoli, na delovnem mestu,.. . Doslednost, doslednost, doslednost, doslednost ... je skrivnost naše verodostojnosti, ki ji je Kristus pogumno zaupal prihodnost Cerkve za zveličanje sveta. Objava Nedeljska misel: Po sv. duhu Jezus ostaja med nami objavljena na Vipavska.eu .
Kraj neznan, enako tudi čas in način in vse, kar sodi zraven, pa je vendar to dogodek slaven, ki slavita mesto ga in vas. Tam naj nekaj bi ustanovili, v poznih je bilo aprilskih dneh, spomnil se čez čas je eden teh, drugi, glej, na vse so pozabili. Osvežil se kmalu je spomin, kar čez leto so o tem spisali, za resnično hitro vsem prodali, brez vrzeli in brez odprtin. Šlo mendá za novo je stvarjénje, kajpak ne za proti-imperialno, ampak za naravnost kolosalno narodov sveta osvobojenje. Bojevalo da se je frontalno, so pozneje tisti vsi spoznali, ki prispevek naj bi k temu dali, da bilo je videti fatalno. Kdo bili naj vse tedaj bi zraven, so z zamikom šele določili, enega med njimi izločili, ker premalo bójda bil je slaven. Ni pomembno njihovo število, niti, kaj zares so govorili, pač pa, da naknadno so sklenili, kaj se bo, kako in kdaj slavilo. »Če pa bi kak dvom se kdaj pojavil, ni problema, saj ni nič zapisov, treba torej sploh ne bo izbrisov,« glavni je protagonist izjavil. »Bolj ko bo ostalo misteriozno, laže o dogodku mit se splete, zraven kup dodatkov še nagnete, drugo razglasi za odiozno. Laže ustno bo posredovanje, kaj naj bo edino zveličavno, in dejanje sámo tem bolj slavno, če ne bo motilo ga pisanje. Laže bo tako posredovati, kar nikoli ni se dogodilo, s tem razkritju se bo izognilo, če bi šli kaj ponarejevati. Laže je brez pisnih ponaredkov, dosti bolj spominu se zaupa, pa naj reče tisti, ki si upa, da nikjer še zvočnih ni posnetkov. Laže bo, ko zemlja vse prekrije, z nami v grob odidejo spomini, naj potomstvo blodi po temini, nosi sámo težo mimikrije.« To dejali so pozneje oni, ki domnevno le bili so zraven, datum pa naj bi postal ustaven, ker da niso zanj dovolj zakoni. Rekli so, ki so pokojni davno, da lahko bo in celo še laže, se slepili tisti iste baže, nič da tu bilo ni protipravno. A je vendar kup zadreg ostal, datum najprej, zlasti pa vsebina, dvignila je roke zgodovina. Kdo bo zgodbe epilog podal? Še najlaže zdaj bo odstraniti vse zadrege administrativno, določiti datum brezprizivno, prvi dan aprila razglasiti. Le ta datum točen se izkaže, je edini namreč v celem letu, ko tako pri nas kot v širnem svetu govori resnico ta, ki laže. Objava Jože Vidmajer: Prva fronta (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 11. maj
Občina Ajdovščina tudi letos namenja mladim možnost nabiranja prvih delovnih izkušenj v občinskih javnih zavodih. Na voljo je 44 raznolikih delovnih mest na 15 javnih zavodih z urno postavko 6,90 neto, kar je več kot leto poprej. Mladi, vabljeni k prijavi! Počitniško delo Občina Ajdovščina omogoča že osmo leto zapored. Odličen odziv in dobra organiziranost vsako […]
Priznam, da sem v zadregi ali naj ti vljudno sežem v roko, kot to pač storita dva, ki so ju ravnokar predstavili in se še ne poznata, ali naj ti le pokimam z glavo za »živjo, stari, kako gre«, kot je v na vadi med starimi znanci in prijatelji. Poznava se – in se ne. In pustiva pri strani dejstvo, da bi te kot pobožen in izobražen obiskovalec nedeljskih bogoslužij, da ne rečem – vernik, pravzaprav moral poznati … saj se po tvoji zaslugi v dneh pred Gospodovim vnebohodom obhajajo tako imenovani »prošnji dnevi«, ko verno ljudstvo prosi za blagoslov rastočih pridelkov in odvrnitev hudih ur in božje kazni. Svoje čase, ko so imeli več pridelkov, so tudi na blagoslove več dali, in ker še ni bilo ne meteoroloških napovedi, raket proti toči in zavarovalnic, so se proti hudim uram borili predvsem z molitvijo, in pred božjo kaznijo so trepetali, medtem ko se danes smejemo … Zato so imeli celo prošnje procesije. Da se je Gospodar žetve, bliska in groma ter Pravični Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, sprehodil čez polja, travnike, brege in vasi. Dane sto opravimo na »fast food« in »drive in« način. Čeprav je sodba (in z njo kazen) večna. No, kot rečeno: kar se tiče prošnjih procesij in dni, bi se s teboj moral rokovati. Kar pa se tiče tvojega imena in tvojega z njim povezanega patronata, pa ti lahko pomežiknem in te sunem pod rebra. Si namreč zavetnik dojilj. In v naši hiši smo se precej dojili: šest otrok, ki jih je njihova mati in moja žena v isti osebi vse dojila po dve leti. Kar pomeni, da je dojila dvanajst let, in to trenutno znese dobro petino njenega življenja. In če upoštevam še podatek, da človek tretjino svojega življenja prespi, lahko pridem do matematičnega zaključka, da je žena predojila pol svojega budnega življenja. A ker je dojil tudi ponoči in ji je to kratilo spanec, se račun ne izide popolnoma. Tvoje ime, moj ljubi sveti Mamert, izhaja iz latinske besede mamilla, ki pomeni prsi! In prsi so svojevrstno mamilo , ne le za dojenčke … pa bom tu postavil piko, da se ne bo kdo zgražal. Ti bom pa vseeno pomežiknil, tako po moško, in te sunil pod rebra … saj me razumeš. Ljubi moj sveti Mamert. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga v prošnjih dnevih, prošnjih procesijah ali kar tako povrni in obilno razlij na nas, na naša polja, na naše dojilje in dojenčke. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Mamert objavljena na Vipavska.eu .
V znani firmi, ki je homogena, enovita v vseh pogledih družba, vsakomur pač ni dostopna služba, previsoka to bila bi cena. V znani firmi namreč vse deluje kakor stroj namazan in eksakten, ves režim zatorej je kompakten, nič ne moti ga, ne razgrajuje. A zgodi se še v najboljši hiši, vskoči da v sistem ji kak vsiljivec, ta seveda je dežurni krivec, ga podijo kakor mačke miši. Nekaj da v sistemu se dogaja, ugotovil eden je nadzornih, krivda je za to pri nepozornih, iz sistema stvar grdo uhaja. V znani firmi samostojen eden je preveč, sam pravi si podjetnik, je preveč izkušen, ni začetnik, spričo njega ves sistem je zmeden. Kamere nadzorne ponorele ob njegovi znova so pojavi, kup sodelavcev ga brž prijavi, da je zaviralec firme cele. V firmi je kakor v areni rimski, »Ta ni naš, preveč je samostojen!« sliši bevsk se, ves sistem je zblojen, a zaman renčijo psi režimski. Objava Jak Klemenc: Sistemska napaka (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 10. maj
Da Dunaja ni reševal pred Turki samo Levstikov Martin Krpan v knjigi, dokazuje življenje slovenskega plemiča deželnega glavarja Kranjske in poveljnika krajiške vojske v Hrvaški in Slavoniji Ivana Kacijanarja, rojenega na gradu Katzenstein v Begunjah. Poveljeval je kranjski vojski v bojih s Turki, vodil kranjske plemiče proti upornim štajerskim kmetom, poveljeval cesarski vojski v bojih za madžarsko krono, izredno pa se je izkazal tudi leta 1529 pri obrambi Dunaja pred Turki. 10. maja 1529 se je turški sultan Sulejman II. s 150.000 vojaki in 300 topovi odpravil iz Carigrada čez Ogrsko proti Dunaju, katerega je nameraval zasesti. Mesto je oblegal skoraj en mesec, septembra in oktobra, vendar so branilci zdržali. Med njimi se je posebno odlikovala lahka konjenica s poveljnikom kranjskim plemičem Ivanom Kacijanarjem. Ko so se Turki vračali, se je glavnina valila skozi Ogrsko, stranske čete pa so pustošile po Štajerskem v okolici Maribora, Slovenske Bistrice, Slovenskih Konjic in Celja. Takrat je bilo požgano tudi letovišče in kopališče v Rimskih Toplicah, na Kranjskem pa samostan Stična. Pa so nam tako dolgo dopovedovali, da smo bili Slovenci vedno samo hlapci, delavci in kmetje, da nismo imeli plemičev, da smo bili vedno slabi vojaki. Zgodovina pripoveduje drugače ... Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Prednik Martina Krpana objavljena na Vipavska.eu .
Odprtje retrospektivne fotografske razstave INKOGNITO Goran Antlej Vila Bartolomei, Solkan, 18. 5. 2024 ob 18.00 Glasbeni nastop: Damir Avdić Ko boste vstopili v prvo nadstropje Vile Bartolomei v Solkanu, se boste znašli na koncertnem prizorišču, obdani z desetinami glasbenikov, ki jim je glasbeni navdušenec in fotograf Goran Antlej od leta 1977 sledil na njihovih nastopih. […]
V življenju sem spoznal kar precej ljudi, ki so bili krščeni na ime Anton, tako kot ti, a niti enega od njih nisem s tem imenom tudi klical. To so bili vedno sami Toneti in Tončki: od strica Toneta, ki pravzaprav ni bil moj pravi stric, ampak je bil mož moje tete, pa do sošolca Tončka, ki ni bil ravno prijazen z mano in sem jih nekajkrat pošteno dobil od njega. Od drugega sošolca Toneta, ki sem ga spoznal na fakulteti in sva oba zamenjala tako tisto fakulteto kot poklic, ki sva ga kasneje opravljala, pa do inštruktorja Tončka, ki me je naučil šofiranja. Kot rečeno: ogromno Tonetov in Tončkov, a za Antona še danes kličem le Martina Slomška, ki ga - mimogrede – pustim pozdraviti ob prvi priliki, ko se bosta srečala na nebeških hodnikih. Tudi tebe se ime Anton ni prijelo, saj so te zaradi tvoje drobne in majhne rasti vedno klicali s pomanjševalnico – Antonino – Tonček. Tale »Antonin« v slovenščini ne zveni prav nič pomanjšano, raje malo bolj fino in privzdignjeno. In privzdignjen – kot smo že ugotovili – dragi moj sveti Tonček, ti že nisi bil. Naj povem še, da so tudi mene, ko sem bil otrok, klicali Gregec, saj sem bil majhen in droban. Majhen sem ostal, droban pa ne. Iz Gregca sem najprej zrasel v Gregorja, se razlezel do Gregorija, zdaj sem pa že nekaj časa tako širok, da ne morem biti drugega kot – Grega. Ne vem, ljubi moj sveti Tonček, če vam je v nebesih znana pesem neznanega avtorja o nadvse ješčih ljudeh, ki so jedli vse po vrsti »kamenje, pesek, meso – vse slastno pred njimi je šlo. Na koncu od naroda vsega ostal le stari je Grega. Nekoč bo na klopco se vsedel in samega sebe pojedel!« In ne, nisem jaz avtor te pesmi, se mi pa vse bolj zdi, da res govori o meni. Prav pa bo, de rečem še kakšno o tebi. Še mlad si vstopil v dominikanski red, in ker si svojo majhnost kompenziral z odločnostjo, so ti hitro zaupali vodstvene službe: vikar, subprior, prior … a kljub vsemu, piše, da je bila posebnost tvojega voditeljstva v tem, da se nikoli nisi skliceval na svojo avtoriteto, niti terjal slepe pokorščine. In imam za božjo duhovitost, da je slepo pokorščino od tebe zahteval papež Evgen IV., ko te je imenoval za firenškega nadškofa, čemur si se ti v svoji majhnosti in ponižnosti upiral. Čudi me, da te niso postavili za zavetnika knjižničarjev, saj si v samostanu svetega Marka v Firenzah leta 1443 odprl prvo knjižnico v Evropi, ki je bila odprta za javnost. Namesto tega si priprošnjik proti vročici. Pa saj ne rečem: tudi ob branju kakšne knjige človek zakuha od vročine. Ljubi moj sveti Antonin Pierozzi! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregec Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Antonin Perozzi objavljena na Vipavska.eu .
Se razglašala je za pošteno, ambasadorko miru po svetu, kakršne ni zlepa na planetu, če pove se karseda iskreno. Bom vezi krepila, utrdila, vsakič svoj nagovor je končala, in pri tem ostala ter obstala, ni utemeljitev več sledila. Zaskrbljena sem in to izjemno, je povedala takoj v uvodu, vsakič, ko ji ni bilo po godu, ko bilo ji je preveč ekstremno. Bi bila lahko Indira Gandhi, slišali za hrbtom so smehljati tiste se, ki znajo prav trepljati, ali pa namestnica v Ruandi. Bi za ježo jo po Palestini vzel Husein Sadam iz Iraka, pa že v vrsti nanjo drugi čaka, muzali so se, sam Homeini. Fanya je za svet neuvrščenih kakor naročena, so dejali, tja bi vsakič jo lahko poslali, tam je domovanje takšnih, njenih. Počutila se je počaščena, da tako o njej so govorili, da so jo večkratno počastili z epiteto to – neuvrščena. Diplomatsko znali so zadeti, kajti zrela ni za svet zahodni, sprejemljiva niti za blok vzhodni, Fanya uvrščena je v svet tretji. Objava Fanya Jon: Uvrščena (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 9. maj
URADNA KAMPANJA SDM ZA EVROPSKE VOLITVE
Danes, na dan Evrope, se je pričela uradna kampanja za evropske volitve, na katero se Slovenska demokratska mladina podaja s kandidatko Zalo Tomašič, ki na listi Slovenske demokratske stranke nosi številko 9.
Njihova kampanja bo potekal...
Po prvih demokratičnih volitvah se je 9. maja 1990 sestala novoizvoljena slovenska skupščina. Predsednik skupščine dr. France Bučar, član Slovenske demokratične zveze, je v svojem nastopnem govoru najprej razglasil ≫končanje državljanske vojne≪. Glede sestave skupščine je menil, da dobiva ≫normalno sestavo, ki je značilna za sleherni sociosistem.≪ O opoziciji v skupščini je menil, da ≫ni nekakšna nadloga zmagoviti večini, pač pa nujna sestavina za njeno normalno delo, četudi je lahko v očeh tistega, ki bi hotel samolastno odločati, huda nadloga.≪ Opozicijo je pozval, da naj postane konstruktivna opozicija, saj ta lahko ≫opravlja tako vlogo le, če je konstruktivna≪. Dr. France Bučar je ugotavljal, da nova oblast in nova opozicija glede najpomembnejših nacionalnih vprašanj nista tako zelo različni, kajti ≫v ciljih smo lahko enotni, na poti, kako priti do teh ciljev, pa so lahko tudi različni pogledi. In ravno o poteh, kako priti do cilja, se lahko razhajamo. To pa ni nikakršna tragedija prav to je lahko plodno polje za sodelovanje z opozicijo.≪ Objava Na današnji dan: Konec državljanske vojne objavljena na Vipavska.eu .
Mislim, da ni nobenega dvoma, kakšen odgovor bi dobil, če bi otroke vprašal, kdo je njihov najljubši svetnik. Miklavž, jasno. Kdo bi ne imel rad svetnika, ki vsako leto pride s košem daril. Sicer starši nekaj žugajo in po malem grozijo, da so darila samo za pridne otroke, in se zato posledično mladež kak teden ali dva pred napovedanim svetniškim obiskom začne prav spokorniško in nadvse pobožno vesti, a v svojem življenju še nisem naletel na otroka, ki bi potožil, da je ostal brez darila, ali pa da je - Bog ne daj – iz svetniških, angelskih ali parkljevskih rok celo prejel šibo, pa nisem od včeraj. O, kje pa. Sem že sedel na kavico z Abrahamom in sva izmenjala nekaj misli o vzgoji potomcev. Saj kdo pa je primernejši za tovrstne debate, kot pa možak, ki je dvignil roko nad lastnega otroka in se še tisočletja kasneje o tem pogovarjamo. A da me ne zanese predaleč!v Torej: ni dvoma, da je Miklavž ljubljenec naših otrok. In če bi zdaj te iste razvajene pamže pobaral, česa pa res ne marajo, bi – če zanemarimo zelenjavo na krožniku – velika večina, če ne kar vsi po vrsti, odgovorili, da šole. Šole pa res ne marajo! Zato, ljuba moja sveta Marija Terezija Gerhardinger, nikar ne zameri, če te otroci ne poznajo, pa čeprav jim tvoje ime – vsaj upam – zveni nekam znano. O eni Mariji Tereziji so verjetno nekje nekoč že nekaj malega slišali. A tudi o njej ne vejo čisto točno, kaj naj si mislijo: po eni strani je tako rekoč njena zasluga, da vejo za krompir in ga z veseljem hrustajo, pa čeprav je zelenjava, po drugi stani pa je nekdanja cesarica s svojo šolsko reformo kriva, da sploh kaj vejo. A šola je šola, in šole ne maramo! In zato je morda še bolje, da te, ljuba sveta Marija Terezija, otroci ne poznajo, ker ne marajo ničesar, kar je povezano s šolo, in se sploh ne zavedajo kakšen krompir imajo, da lahko hodijo v šolo in se učijo. Nimajo vsi te sreče, tega krompirja. In je bilo tako že v tvojih časih, ti pa si se pogumno odzvala Božjemu klicu in navdihu in ustanovila kongregacijo Ubogih šolskih sester de Notre Dame, ki še danes skrbi za – kot se lepo sliši in rado reče – vzgojo in izobraževanje. In hvala Bogu tudi v naših krajih poznamo šolske sestre oziroma notredamke. Ti si se že petnajstletna posvetila, kot si tedaj rekla »enoličnemu (učiteljskemu) poklicu«, ki pa si ga vzljubila, ker si ljubila svoje učenke. Sveta Marija Terezija Ljuba sveta Marija Terezija! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se bomo radi vse življenje in da se ne bomo hvalili s prevelikim krompirjem. Saj poznaš pregovor, kajne! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Marija Terezija Gerhardinger! objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 8. maj
Stranke slovenske pomladi in Društvo slovenskih pisateljev so 8. maja leta 1989 na velikem zborovanju v Ljubljani sprejele Majniško deklaracijo. Ker je ≫prvo≪ majniško deklaracijo 30. 5. 1917 v dunajskem parlamentu v imenu Jugoslovanskega kluba prebral dr. Anton Korošec, se jo je prijel naziv ≫druga≪. Z njo so se stranke slovenske pomladi zavzele za samostojno Slovenijo. Prebral jo je pesnik Tone Pavček: ≫Nesporazumi, provokacije in tudi odkrite sovražnosti, ki jih danes doživljajo Slovenci v Jugoslaviji, nas prepričujejo o prelomnosti sedanjega zgodovinskega trenutka in nas obvezujejo, da v jasni obliki izrečemo svojo voljo, iz katere sledijo dejanja v prihodnosti. Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo: 1. da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda; 2. kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z jugoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope; 3. glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država utemeljena na: – spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, – demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, – družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije, 8. maja 1989.≪ Prva Majniška deklaracija je bila programska izjava Jugoslovanskega kluba, v avstrijskem parlamentu na Dunaju prebrana 30. maja 1917. Oblikovana je bila kot rezultat predvsem slovenskih in hrvaških pa tudi istrskih poslancev za rešitev jugoslovanskega vprašanja v habsburški monarhiji. Pobudi so se pridružili tudi dalmatinski poslanci. Majniško deklaracijo je v parlamentu prebral predsednik kluba dr. Anton Korošec. Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Druga majniška deklaracija objavljena na Vipavska.eu .