Regionalne novice > Goriška
sreda, 8. maj
Nova Gorica in TK Gorica sta po odlično organiziranih turnirjih nacionalnega nivoja v preteklih letih, letos dobila priložnost organizacije turnirja serije WTT. Ta teden bo zaradi turnirja v mestu tako nastanjenih več kot 100 ljudi iz številnih držav sveta, kar je izjemna promocija za tenis in mesto. Turnir serije WTT v Novi Gorici je četrti […]
Ali ta inovacija v pripravi na maturitetni izpit obljublja svetlejšo prihodnost za slovenske dijake?
V Sloveniji, kjer je potreba po inštrukcijah za matematiko velika, Matura AI prinaša rešitev, ki omogoča hitrejši dostop do kvalitetnega izobraževanja kadarkoli in kjerkoli in je kar 100-krat cenejša od osebnega inštruktorja.
Zadnji rezul...
Črna je barva, ki je vedno v modi, na tak ali drugačen način, in sem že tudi sam slišal stavke, kot: »Rdeča je nova črna.«, ali »Zelena je nova črna.«, ki – morate priznati – nimajo nobenega smisla, kot je tudi moda sama dostikrat brez smisla ali pa je celo nesmiselna. Je pa seveda res, da nikoli nisem kaj prida dal na modo, zdaj pa sem že tako ali tako prišel v leta, ko se ne oziram na modno in moderno, ampak nosim to, kar je udobno, predvsem pa tisto, kar mi je (še) prav. Črna je barva, ki pri različnih narodih in v različnih kulturah nosi različne pomene, kljub vsemu pa ne bom prav hudo brcnil v temo – ki je mimogrede tudi črna – če zaključim, da večina črno povezuje z žalostjo in se zato »zavijamo in oblačimo v črnino« ali pa govorimo o »črnih novicah« in »črnih dneh«. Če pa se za trenutek spet povrnem k modi, kjer črnino povezujemo z urejenostjo in eleganco, lahko mirno zaključim, da ljudje radi elegantno in urejeno žalujemo. In kljub temu, da se morda kdo malo zmrduje ob teh mojih besedah, bo moral – če ne takoj, pa po premisleku – priznati, da moja trditev kar drži. In kaj ima vse to moje čenčanje o črni barvi opraviti s teboj, ljubi moj sveti Viktor Črni? In naj, še preden me kdo obtoži, da hočem očrniti črnino, pohitim in priznam, da pravzaprav nič. Ne nazadnje je tvoje ime zadnje čase kar nekoliko politično nekorektno. Čeprav sem se kot otrok učil o »črni celini«, in smo vedno prostodušno govorili »črncih« in skupaj s Prešernom in Župančičem tudi o »zamorcih«, sta zadnje čase ta dva izraza vsaj nezaželena, če ne celo prepovedana. Celo sladico – »zamorčka« - s katero sem se od nekdaj rad sladkal, so prekrstili v »indijančka«, pri čemer mi sploh ni jasno, kako je slednje lahko manj sporno. Ali pa mi je pač »padel cuker« in res ničesar več ne razumem, če sem sploh kdaj, ali pa sem zamešal pojme. Tebi, ljubi moj sveti Viktor, so črni vzdevek nadeli tvoji tovariši, soborci iz pretorijanske garde, zaradi tvoje temne polti. Saj si bojda do Milana, kjer si služil vojni rok, prišel iz »temnopolte celine«. A ne, da to zveni neumno?! Sploh za vojaka: Črni Viktor ima rahel zastrašujoč učinek na nasprotnika, medtem ko je Temnopolti Viktor prej ime za kakega frizerja. Sveti Viktor Črni Ker se nisi hotel odreči krščanski veri nisi prišel zgolj ob čine in službo, ampak tudi ob glavo. In je tudi mučeništvo nekaj, kar kar ne gre iz mode, pa čeprav ni ne elegantno ne udobno. Pomaga pa, da zasiješ kot model na nebeški modni pisti. Ljubi moj sveti Viktor Črni! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da si bomo upali biti politično nekorektni iz pravih vzgibov in namenov. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Viktor Črni! objavljena na Vipavska.eu .
Bobbyja poznate vsi, šahista? Pa ne Fischerja, ki je legenda, tega drugega, ki le poblenda, pa vsa druga šahovska je lista. Lista? No, seznam figur na plošči, na prvenstvo ki jih fant pošilja, na evropski tlak, kjer prvič cilja na medaljo, ki se sveti, lošči. Je imel devet figur v pripravi, pride da do končne zmage z njimi, a odneslo pet jih je, izcimi namreč se, bili da niso pravi. Boljšo našel je razporeditev po svobodni volji, kakor pravi, in potem seznam figur objavi, ki sam vrh njegovih je stvaritev. Na vodilno mesto, za kraljico, dal figuro je tretjerazredno, da falango v boj povede sprednjo, je obelodanil nam novico. Drugo mesto naj bo za podmladek, Bobby zadnji hip se je odločil in za mesto tretje je določil slugo, takšen je dobil popadek. Je četrta znana kot maketa, zgolj figura, funkcije nobene druge nima, kot da za zelene s frazami okoljskimi opleta. Peta med figurami najtežja Bobbyjevimi je, prepoznavna, sili se, bila bi rada glavna, vendar meče jo iz ravnotežja. In tako naprej tja do devete, šarec konj je in volk za skakača, Bobby jih z rošadami prevrača, kogar hoče, kakor smet pomete. Stil svobodni to se imenuje, gibanje figur rošadno-plesno, bolj ko v levo sili jih, bolj v desno proti matu pot jim fant tlakuje. Objava Svobodan Gibanjčič: Rošadni šah (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 7. maj
7. maja 1942 je ob obletnici napada Nemčije in Italije na Jugoslavijo izšla prva številka Nove zaveze, v kateri je Slovenska zaveza izdala proglas, ki se glasi: ≫Slovenci iz vseh delov razkosane in zasužnjene Slovenije od Rabe in Mure do Nadiže in Soče, od koroških snežnikov do bregov Jadranskega morja, se v času najhujše stiske in največje preizkušnje ne glede na stranke, strujo in nazor odzivamo klicu srca in zapovedim razuma ter se zavezujemo in prisegamo, da bomo svoje delo, premoženje in življenje zastavili za rešitev in osvoboditev slovenskega naroda, da se v celoti združi v svobodni Sloveniji kot enakopravnem delu narodne države Jugoslavije; da bomo zmeraj in povsod delali za složno nastopanje vseh Slovencev; da bomo drug drugemu pomagali z nasvetom in dejanjem, s premoženjem in življenjem proti vsakomur, ki nam dela nasilje in krivico; da ne bomo drug drugemu škodovali v ničemer, zlasti ne na življenju in na dobrem imenu. Slovenska zaveza za narodno osvoboditev nas bo vodila pri vsem našem delu, kakor nam Bog pomagaj. Tako bodi! V letu 1942 ob obletnici slovenske narodne sužnosti.≪ To je bil skupni nastop protirevolucionarnega tabora slovenskih političnih skupin. Objava Na današnji dan: Poziv slovenske zaveze objavljena na Vipavska.eu .
Ženske, še manj pa svetnice s tako ljubkim imenom kot je tvoje, si nikakor ne znam predstavljati drugače kot sloke, suhe, postavne … skratka: lepe. S tem nikakor nočem reči, da damam, ki jim je ime Brunhilda, Wilhemina ali Hildegarda, karkoli ali kakorkoli oporekam okrog lepote in izgleda. Ampak Gizela … V francoščini bi rekli Giselle - kar je še bolj sloko in suho, še bolj postavno in lepo … Baletno. Zveni kot – gazela. Gazela: plaha, hitra in gibčna stepska žival, vrsta antilope … če poenostavim – podobna našim srnam in košutam. Lepota torej. Plahost, ki bi jo lahko primerjal s svetniško ponižnostjo in previdnostjo. Gazela: krajša arabsko-perzijska lirska pesniška oblika, ki je svoje ime dobila po pletivu, po preji … saj se ista rima ponavlja skozi pesem podobno kot vzorec na pletivu preproge. In tudi v tvojem življenju, ljuba moja sveta Gizela, se svetniški vzorec ponavlja in je s svetništvom prepredena vsa tvoja družina. Za svetnico je bila namreč razglašena že tvoja prababica sv. Matilda, prav tako je svet tudi tvoj mlajši brat, nemški cesar Henrik II., tvoj drugi brat Bruno sicer ni razglašen za svetnika, bil je pa škof v Augsburgu, tvoja sestra Brigida pa opatinja v Mittelmünstru. K svetosti si pomagala svojemu možu, ogrskemu oziroma madžarskemu kralju Štefanu I., s katerim si se, hčera bavarskega vojvode, poročila, čeprav je tvoje srce hrepenelo po samostanu. Poročil vaju je in tvojega moža birmal prav tako svetnik, škof Vojteh. Svetništvo pa je dosegel tudi tvoj sin Emerik. Lep vzorec, ni kaj. Lepa preproga, ki leti in ponese do nebeških višin. Gazela pa je Slovencem znana tudi kot prestižna nagrada za najboljša in najhitreje rastoča podjetja. In tudi tovrstno gazelo bi si, ljuba sveta Gizela, zaslužila, saj si se kot kraljica z vso vnemo lotila širjenja krščanstva med madžarskim ljudstvom, ki so bili vse do tedaj strah in trepet okoliških krščanskih narodov. In da si uspela, s pomočjo Božje Matere, ki si jo častila kot »Patrono Hungarie«, vidimo še danes, ko sosednji narodi iz Bogu odtujene Evropske unije trepetajo pred vplivom krščanske Madžarske. Po Štefanovi smrti si postala žrtev političnih zarot in spletk, kar nam tako mimogrede da vedeti, da se, kar se politike tiče, stvari v tisoč letih niso prav nič spremenile, kvečjemu poslabšalo se je vse skupaj, nekaj časa prebila celo v zaporu, a na koncu le prišla do svojega že v mladosti želenega – samostana. Sveta Gizela Ljuba moja sveta Gizela, ti svetniška gazela, ponavljajoča nebeška rima in uspešna božja podjetnica. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Gizela! objavljena na Vipavska.eu .
So odprtih ust jo poslušali, kot da bi bila odrešenica, v ustih je bila ves čas pravica, ko besedo si ji znova dali. Brez plastenk poslej bomo živeli in živeti z manj se naučili, po nogah le dveh bomo hodili, raj na zemlji s tem bomo imeli. To o Zemlji tokrat je napletla borka za čistočo, varčevanje, moti ki ledu jo zmanjševanje, in orodje glavno ji je metla. Ne sesalnik, ta preveč porabi, metla je za smrtnike navadne, ko za sile gre letalske vladne, pa naj na izpuhe se pozabi. Žive meje naj bi posadili njeni na Antarktiki rojaki, to k razcvetu da bodo koraki, je razpredala po volji mili. Ni nihče ustavil je in vprašal, kakšne vendar oslarije širi, kakšni trapasti so to primeri, kdo to licemernost bo prenašal. Prav pohlevni njeni so rojaki, vse kar reče, vse je zveličavno, čudno ni, na Zemlji da se javno pravi jim notorični bedaki. Objava Musa R. Tašar: Brez plastenk (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 6. maj
Gabrijel Gruber je želel na Kitajsko, vendar ga je usoda zaneslo z Dunaja v Ljubljano. Rodil se je 6. maja 1740, med letoma 1769 in 1785 pa je v Ljubljani zgradil Gruberjev prekop in razkošno Gruberjevo palačo. Gruber se je v Ljubljani povezal s Zoisom in Vogtom in drugimi razumniki. Bil je ravnatelj rečne plovbe, njegovo glavno delo je prekop, ki ga je zaposloval letih od 1769 do 1777. Leta 1784 je moral dobesedno pobegniti iz Ljubljane, ker so ga dolžili prisvajanja denarja za prekop. Odšel je v Rusijo in postal v Petrogradu jezuitski general. Z gradnjo prekopa je Gruber reševal Ljubljano na eni strani pred poplavami in nezdravo klimo, na drugi pa tudi vso od antike neobvladano problematiko Ljubljanskega barja. Graditelji so naleteli na velike težave in so do leta 1777 porabili že skoraj dvojna proračunska sredstva, izkopali pa so samo dobro četrtino kanala. Gruber se je moral zagovarjati na Dunaju, končno pa so ga odstavili in zaupali graditev kanala inženirskemu podpolkovniku Vincencu Struppiju. Kmalu po dograditvi so se uresničile Grubarjeve napovedi: Gladina vode na barju se je znižala za 70 cm, velike površine so se osušile in jih je bilo mogoče obdelovati. Slika: Wikipedija Objava Na današnji dan: Ljubljansko barje in Gabrijel Gruber objavljena na Vipavska.eu .
Na Policijski postaji Sežana sta se 3. 5. 2024 ob 20.12 zglasila poljska jamarja, ki sta se pred tem spustila v Golokratno jamo pri Orleku, kjer sta na globini okoli 100 metrov, cca 20 metrov pod njimi opazila negibno osebo. Po prejetem obvestilu sta se v jamo spustila jamarja reševalca, ki sta na navedeni lokaciji […]
Nisi svetnik, ki ga ne bi poznal … ker tudi nisi nepoznan svetnik. Časovno relativno blizu – kaj pa je teh dobrih sto petdeset let od tvoje smrti?! Za razliko od mnogih svetniških očakov, katerih obrazi so nam neznani in njihova življenja zgolj niz zgodbic in legend, ki mi omogočajo, da se nasmehnem in rečem: »No, no, no … česa vse si ljudje ne izmislijo!«, sta tako tvoja podoba kot tudi življenjepis povsem preverljiva … in me spravljata v obup! Kajti v nepolnih petnajstih letih si dosegel popolnost, ki nam je vsem vzor … in nam v kislo grozdje spreminja izgovore: da imamo še čas, da smo še mladi, da bomo že še, da to pride z leti… In s sleherne tvoje upodobitve me zre deški obrazek s tako čistim pogledom … in bujno fantovsko frizuro … da zlahka uzrem svoje otroke … predvsem svoje pobe … fante ministrante … ki me tudi spravljajo v obup, saj njihovo obnašanje, vedênje in védenje, nista primerljiva s tabo. In sem za to v pretežni meri odgovoren jaz! Pa saj veš, ljubi moj Dominik, da se bolj ali manj šalim … in sem čisto zadovoljen s svojimi otroki. In da ste otroci, kot si ti, staršem precej naporni… saj ste skoraj brez napak in tako rekoč popolni … in starši potem vemo, da je nemogoče, da bi bila to naša zasluga. Da je to božje delo. Da ste božji. In smo potem malo žalostni… Saj si otroke tako radi lastimo … pa čeprav v srcu vseskozi vemo, da niso čisto naši… Vem, da vzgajamo angele. To je dejstvo. Dobimo jih iz nebes in skrbimo za njih toliko časa, da jim zrastejo krila. In odletijo. In nas zapustijo. Bolj ko jih ljubimo, (mislim, res ljubimo… pravilno ljubimo… ne razvajamo, ampak vzgajamo s potrpežljivo, dobrotljivo ljubeznijo…), lepša in močnejša krila jim zrastejo. In hitreje in dlje bodo odleteli. A se bodo zaradi lepih in močnih kril tudi vrnili. In vračali. Dokler še mi ne postanemo (spet) angeli… Sveti Dominik Savio In prosim, čuvaj mojo malo četico angelov, da jih v svoji očetovski vihravosti ne bom preveč in prevečkrat ranil ali pa jim celo polomil kril. Ljubi sveti Dominik! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Dominik Savio! objavljena na Vipavska.eu .
Gledale oči so besno, jezno, ko cerkovnica se je jezila, po sosedu gnojnico razlila, videti bilo ni prav nič trezno. Na ves glas z zvonovi je zvonila, kakšno je sosedovo početje, drznil si odpreti je podjetje, vedno eno, isto je gonila. Da ne sme njen sosed zaslužiti nič po strani, to je nepravilno, vzeti mu pravico opravilno treba je in stran ga napoditi. Tarča besa bil je sosed Jaka, samostojni posel ker opravlja, ona pa besni, rohni, ponavlja: Kmalu ga poslednja sodba čaka. V en rog so zvonovi zagrmeli, z njimi ki cerkovnica upravlja, nad sosesko celo se postavlja, da ljudje so vanjo le strmeli. Hej, cerkovnica, počakaj malo, Kaj pa kaj zaslužki stranski tvoji? Bi lahko po mežnariji svoji prej počistila, saj bi se dalo. Ni se spomnila, oči le v prazno gledale so, nekam prizadeto, ko bilo zvonarki razodeto njeno je obnašanje porazno. V prazno votle so oči strmele, saj dojela ni, ni prepoznala, da se je v zrcalu pokazala vsa praznina mežnarice Špele. Objava Čebelca Žemnar: Votle oči (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 5. maj
5. maja 1991 je začel veljati slovenski zakon o vojaški dolžnosti. Odrejal je, da slovenski državljani služijo vojaški rok v Teritorialni obrambi in organih za notranje zadeve, in ne več v jugoslovanski armadi. Vojaški rok je bil določen na sedem mesecev. Zakon je dopuščal ugovor vesti in predvidel možnost služenja vojaškega roka brez orožja ali v nadomestni civilni službi. Marca 1991 je republiški sekretariat za ljudsko obrambo začel pripravljati prva dva centra za usposabljanje vojaških obveznikov v Pekrah pri Mariboru in na Igu ter vpoklical prve nabornike, ki so vojaški rok začeli služiti v sredini maja 1991. Prav to je sprožilo tudi prvi odkrit konflikt z jugoslovansko vojsko, ki je 23. maja 1991 obkolila center v Pekrah. Med demonstracijami proti postopanju JLA je v Mariboru pod kolesi vojaškega oklepnega transporterja umrla civilna oseba. Zakon o obrambi in zaščiti je bil sicer sprejet 29. marca 1991, po polletnem političnem boju Demosa z opozicijo, ki je deloma podpirala zamisel o demilitarizaciji Slovenije. Določil je, da se bo Slovenija branila z oboroženim bojem in da njeno obrambo predstavljajo oborožene sile (Teritorialna obramba Republike Slovenije), narodna zaščita in enote za zveze. Za popolnjevanje teh je bila uzakonjena splošna vojaška dolžnost. Naslovnica: Wikipedija Objava Na današnji dan: Vojaški rok v Sloveniji objavljena na Vipavska.eu .
Društvo za pljučno hipertenzijo Slovenije ob svetovnem dnevu pljučne hipertenzije, ki ga obeležujemo 5. maja opozarja na relativno slabo poznavanje bolezni med širšo javnostjo in družinskimi zdravniki, kar podaljšuje diagnosticiranje bolnikov in zmanjšuje možnost, da bolniki do ustreznega zdravljenja pridejo pravočasno. »S kampanjo ”Prepoznajmo pljučno hipertenzijo” želimo razširiti zavedanje o obstoju te bolezni in povečati … The post As. dr. Polona Mlakar, dr. med.: Če želimo bolnike ustrezno zdraviti, je pljučno hipertenzijo treba najprej prepoznati appeared first on domžalec.si .
»Prelaz« je nekaj visokega, je najvišja točka, ki jo moramo prepotovati, ko se iz ene strani prek gora podamo na drugo stran. In samostalnik »prelaz« je nedvomno izšel iz glagola »laziti«, ki pomeni »premikati se sem in tja dotikajoč se podlage s telesom.« Jaz, ki sem vrtoglav, tovrstno previdno, počasno in vsekakor smešno premikanje na višini popolnoma razumem, saj mi že menjava žarnice predstavlja podvig, pa je treba zlesti zgolj na stol. Obiranje jabolk ali kako pleskanje opaža, ko moram zavzeti tretji ali celo četrti klin na lestvi, pa pri meni spada že pod rubriko adrenalinskih športov. Zdaj se, ljubi moj sveti Gotard, zagotovo že sprašuješ, kaj mrgolazim in kam se mislim priplaziti s tem svojim razpredanjem okrog prelazov, a naj te samo prijazno spomnim, da se eden najpomembnejših prelazov v Evropi, ki povezuje sever in jug preko Alp, imenuje po tebi. In to ni kar tako in nikakor le po naključju. Ni kaj, visoko si prilezel. In to v visokem srednjem veku. No, roko na srce, prelaz je bil tam, ko tebe še ni bilo in bo tam, ko tudi mene več ne bo. A tako kot Gotthardpass ali Passo del San Gottardo povezuje sever in jug, Italijo in Švico, Altdorf in Biasco, skratka eno stran hriba z drugo … tako tudi ti, sveti Gotard, povezuješ zemljo in nebo, grešnike s svetniki, ljudi z Bogom. Visoko si prilezel, čeprav si hotel biti skromen menih, saj so te postavili za škofa. A se kot škof nisi prav nič visoko nosil. Berem, da si obiskoval župnije, kjer si ljudi nagovarjal z vsem razumljivimi pridigami, da si zahajal v hiše revnih in bolnih, da si jih tolažil in jim pomagal, da si obiskovalce osebno sprejel in da si bil vedno na voljo tudi v spovednici. In bi tale zadnji stavek najraje prebral še enkrat in še enkrat … v upanju, da ga bo slišal ali prebral kak tvoj škofovski sobrat, do katerih je včasih težje priti kot do najvišjega prelaza. Malce nenavadno se mi zdi, da so te tvojemu strogemu asketskemu življenju navkljub, izbrali za priprošnjika pri protinu. Zoper putiko torej, ki velja za bolezen preobilja in so ji včasih rekli kar »bolezen kraljev«. No, danes, ko vsevprek nezdravo živimo, preveč in predobro jemo in pijemo, ima že skoraj vsaka hiša svojega kralja. Jaz sam sem zaenkrat še zdrav, a kakor sem zastavil svojo pot čez življenjske prelaze, ko živim, kot se reče, »ne veliki nogi«, se mi lahko kaj kmalu primeri, da se mi bo razbolel palec na tej veliki nogi in bom po kraljevsko tulil v bolečinah. Če pride do tega, mi je že zdaj v tolažbo, da vem, na koga naj se obrnem. Ljubi moj sveti Gotard! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in z nebeških prelazov izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Gotard objavljena na Vipavska.eu .
Kar prebrali v njenem so romanu, vse bilo naj čista bi resnica, glavna je oseba coprníca, med najhujšimi je v svojem klanu. Ko ji voda v grlo je že tekla, ko močno se je napila Save, je izbuljila oči krvave in tako sodnikom svojim rekla: »S temle skupaj sva na Klek letela, ta je glavni, ta je kolovodja, drugi vsi njegova le orodja, z njim opravljajo nečastna dela. Tale bil je, to neizpodbitno je in zlahka tudi dokazljivo, kar zagréšil je, je vse kaznivo, za dejavnost šlo je pridobitno. O nečistnicah ko je predaval, mislil je na take, kot sem sama, jaz pa sem, saj vidite me, dama, da me strašen srh je spreletaval.« Vpila je, za njim stoji da klika, kakor vešče redno so kričale in ugledneže obtoževale, se lotila ona je sodnika. In ko njen roman v pretres so vzeli, da ni zgodovinski, se izkaže, avtorica pač o žanru laže, na besedah brž so jo ujeli. Test potreben ni bil poligrafski, vsi dokazi so bili na dlani, glavni liki v hipu prepoznani, za pamflet gre avtobiografski. Objava Uši Coprničar Veščančič: Drug žanr (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
Božja beseda na to šesto velikonočno nedeljo ponovno postavlja temo ljubezni v središče našega razmišljanja: kaj ima Bog za človeštvo in kaj naj kroži med vsemi ljudmi, še posebej med tistimi, ki verujejo v Kristusa, Odrešenika sveta. V evangeljskem odlomku te nedelje, povzetem po svetem Janezu, se Jezus še naprej predstavlja apostolom, kakršen v resnici je: razodetje neizmerne Božje ljubezni do nas ubogih smrtnikov. Podanih je bilo mnogo definicij glede tega, da bi bilo razumevanje njegove osebe dostopno vsem, ker je v božji in človeški naravi poleg svojega poslanstva izbral tudi poslanstvo ljubezni, v kateri moramo vsi ostati za vedno, kajti v Božji ljubezni je On za nas večno. Pravzaprav pravi svojim učencem, da "tako kot je Oče ljubil mene, tudi jaz ljubim vas". Da bi uživali to posebnost Božje ljubezni, je treba ostati v njegovi ljubezni. To pomeni, da moramo upoštevati njegove zapovedi, ki nam dajejo jamstvo, da ostanemo v Božji ljubezni. Jezusova primerjava na temo ljubezni se nanaša na njegov stil in način ljubljenja. Pravzaprav je ostal ljubljen, ko je spoštoval zapovedi svojega Očeta. Kot je lahko razumeti, ne gre za spoštovanje določenih norm ali božanskih zakonov, ki so bili določeni izključno za njegovega Sina, temveč samo za način, kako predstaviti to trinitarno ljubezen z zgledom Jezusa Kristusa, v katerem je umrl na križ za nas grešnike. Govor, ki ga ima Jezus o sebi, je pravzaprav namenjen prenašanju njegovega veselja na skupino učencev in na tiste, ki postopoma začnejo prihajati k veri in trdno verjamejo v večno življenje. To je polno in trajno veselje, ki zadeva vse in ne le nekatere. Jezus sam pojasnjuje, kaj je sestavljeno iz tega razmerja med ljubeznijo in zapovedjo: »To je moja zapoved: ljubite se med seboj, kakor sem jaz ljubil vas«. Ostati v Kristusu pomeni iskreno, resnično in globoko ljubiti drug drugega, do te mere, da Jezus natančno pravi, da »nihče nima večje ljubezni od te, da da svoje življenje za svoje prijatelje«. In Jezus takoj ustvari tesen konceptualni in operativni odnos med ljubeznijo in normami, s čimer potrjuje, da smo njegovi prijatelji, do te mere, da ravnamo v skladu s tem, kar nam je naročil. Ker smo prijatelji, nismo več služabniki, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; namesto tega Kristusovi prijatelji vedo vse, kar je rekel, saj to slišijo od Očeta in nato to razkrijejo vsem nam. V Bogu ni skrivnosti, ampak samo skrivnosti, ki jih ne moremo razumeti in razložiti zaradi meja našega znanja, ki ga imamo ljudje. Tudi najbolj razsvetljeni geniji se ustavijo pred skrivnostmi Boga, ki se nam je razodel šele v Jezusu Kristusu. Jezus končno pojasni, ko govori svojim učencem, ko jih opomni, da jih je izbral med mnogimi možnimi človeškimi bitji, ki bi lahko opravili nalogo apostolov, morda celo bolje kot oni sami. Zato se ne smemo zmesti: Jezus je izbral natanko teh dvanajst in oni niso izbrali Jezusa. Seveda simbolično predstavljajo 12 Izraelovih rodov. Klic vedno prihaja od Boga in ne od človeka. Človek lahko ustreza temu klicu ali pa tudi ne, da bi z zgledom svetega življenja, skladnega z vero, resnično obrodil duhovne sadove, ne občasne, ampak trajne. Da bi dosegli to stabilizacijo na področju “duhovne proizvodnje”, je pomembno vedeti, kako prositi Očeta v Kristusovem imenu. In edini način, da dobimo odgovor na naše prošnje, je Kristus. Drugih posrednikov ni, ker je le eden posrednik med Bogom in človekom, to je naš Gospod Jezus Kristus. Konec koncev vse, kar Gospod želi od nas, je, da se ljubimo med seboj, kot je On ljubil vse nas. Hoditi v ljubezni in se zavzemati za ljubezen po Kristusovem vzoru ni tako enostavno in preprosto, kot se na prvi pogled zdi, ampak je zelo problematično, saj je lažje in bolj nagnjeno k temu, da ljubiš sebe kot druge. Predstavljajmo si torej, če ljubezen zahteva žrtvovanje lastnega življenja, kot je to storil Jezus za nas. Kdo je tega sposoben, če ne mučenik ali mučenica? Prosimo Gospoda za milost, da bi v naših srcih vzniknila drobtinica ljubezni izhajajoč iz tistih, ki so nam blizu in so naši najbližji sosedje. Oni so svetniki ljubezni in so se posvetili, ker so ljubili, kot Magdalena, ki so ji bile odpuščene vse njene slabosti, ker je tako zelo ljubila, a je ta ljubezen šla v napačno smer. Skratka, zaradi presežka ljubezni in zaupanja v ljubezen se lahko delajo napake, saj ljubezen ni več prava ljubezen, ampak le še strast, interes in sebičnost. Navsezadnje je sporočilo evangelija te nedelje zelo jasno: bolje je, da se krivimo za napake, ki smo jih storili zaradi prevelike ljubezni, in se nikoli ne vznemirjamo nad tem, da sovražimo in pobijamo druge. Ljubezen ni izkušnja trenutka, ampak postane zgodovina, ko ostaneš v njej. Le tako se izkušnja ljubezni v nas zareže globoko, deluje in nas korenito spremeni, do te mere, da za ljubezen plezamo tudi na križ trpljenja, pomanjkanja, ponižanja in mučeništva telesa in duha. To vztrajanje v ljubezni postane temelj za vztrajanje v veri. Še več: ostati v Kristusu je temeljnega pomena, da ostanemo z brati v cerkvenem občestvu in z vsemi ljudmi v občestvu človeštva. Ostati v ljubezni pomeni izkusiti notranjost in duhovno globino, vztrajnost ter cerkveno in humanitarno občestvo. Cerkveno občestvo pa ima bistveni temelj v osebnem in notranjem občestvu z Gospodom. Brez slednjega je cerkveno življenje skrčeno na hinavščino, nastope, obrede, liturgije. Brez prostora notranjega življenja in osebnega občestva z Gospodom se »jaz« nikoli ne bo mogel preoblikovati v »mi« na svoboden, prepričan in poln ljubezni način in bo tvegal, da bo »mi« ukrivil " JAZ". Najhujši greh naših dni je samonanašanje: tisti jaz, ki ga ne moremo obvladovati v svojem življenju in v naših nagonih prevlade nad drugimi, v najbolj popolni arogantnosti in prevzetnosti. Vse to dobro razumemo v luči današnjega prvega berila, spet povzetega iz Apostolskih del, v katerem vidimo svetega Petra pri delu in zelo pomembno osebnost v zgodovini nastajajoče krščanske skupnosti, Kornelija. Iz svetih besedil in zgodovine vemo, da je bil rimski stotnik, znan kot pobožen in boječ mož, ki je molil in bil radodaren z miloščino. Njegova rezidenca je bila v Cezareji v Palestini, sedežu rimskega guvernerja in je pripadal tako imenovani »italski« kohorti. Apostolska dela v besedilu te nedelje pripovedujejo, da je imel Kornelij, ko je nekega dne okoli treh popoldne molil k Bogu, v želji, da bi izvedel njegovo voljo, imel videnje angela, ki mu je rekel, naj pošlje ljudi v Jopo (Joppa ), da bi v svoj dom povabil moškega po imenu Simon, znan tudi kot Peter, ki bi ga poučil, kar sprašuje. Kornelij je nato poslal dva služabnika in vojaka, da ga poiščeta. Apostol Peter, ki je obiskoval Cerkve v Judeji, je imel medtem simbolično videnje, ki je razjasnilo Božjo voljo glede sprejemanja poganov v Cerkev. Ko se je torej srečal s Kornelijevimi glasniki, je sprejel povabilo in prišel v Cezarejo v njegovo hišo. Ko je Peter hotel vstopiti v [Kornelijevo hišo, mu je šel naproti in se mu vrgel pred noge, da bi se mu poklonil. Toda Peter ga je dvignil z besedami: »Vstani, tudi jaz sem samo človek! Ko je vstopil, je začel oznanjati evangelij in ko je govoril, se je Sveti Duh spustil na vse prisotne in se razodel z darom jezikov. Od tod se je začela evangelizacija »poganov«. Besedilo Apostolskih del povzema Petrov govor, ki je rekel: »Resnično spoznavam, da Bog ne daje naklonjenosti ljudem, ampak sprejema tiste, ki se ga bojijo in ravnajo pravično, kateremu koli narodu pripadajo.« Sporočilo univerzalnosti odrešenja, ki ga je Kristus uresničil s svojo smrtjo in vstajenjem je jasno. Pripoved v Apostolskih delih poudarja dejstvo, da je »Peter še vedno govoril te stvari, ko se je Sveti Duh spustil na vse, ki so slišali Besedo. In obrezani verniki, ki so prišli s Petrom, so se čudili, da se je dar Svetega Duha izlil tudi na pogane; pravzaprav so jih slišali govoriti v drugih jezikih in slaviti Boga." S tem izlitjem Duha tudi na pogane je premagana miselnost o izključnosti odrešenja samo za izbrano ljudstvo. Na tej točki Peter nadaljuje s krstom in pravi: "Kdo more preprečiti tem, ki so prejeli Svetega Duha kakor mi?", da se ne krstijo v vodi. In ukazal jim je, naj se krstijo v imenu Jezusa Kristusa. Zato so ga prosili, naj ostane nekaj dni. Od krsta naprej se za krščenca začne novo življenje, ki, prevedeno v operativne izraze, najde svoj odgovor v odlomku drugega nedeljskega berila, povzetem po svetem Janezu, ki nam priporoča, naj se ljubimo med seboj, »ker je ljubezen od Boga : kdor ljubi, je ustvaril Bog in pozna Boga. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, ker je Bog ljubezen.” Sinteza celotne krščanske vere je v tem teološkem in doktrinarnem načelu, od katerega noben pravi vernik ne more odstopati ali ga napačno razlagati. Božja ljubezen se je v nas pokazala v tem najvišjem dejanju darovanja samega sebe: »Bog je poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da bi imeli življenje po njem.« Zato je Božja ljubezen v tem: »Nismo mi ljubili Boga, ampak on nas je ljubil in je poslal svojega Sina kot žrtev sprave za naše grehe«. Pobuda je Božja, ker nas hoče rešiti za vsako ceno, žrtvuje svojega Sina na križu v odrešenje za naše grehe. V tem velikonočnem času in v tem marijanskem mesecu, posvečenem Mariji, naj nas Gospod osvobodi skušnjave, da bi se osredotočali izključno nase in po zgledu Blažene Device Marije lahko srečamo Jezusa Kristusa, s polno razpoložljivostjo svojega srca. in naš um, da bi se popolnoma odzvali na njegove načrte ljubezni in večne odrešitve ter še naprej delovali dobro, pravično in sveto na tej zemlji. Objava Nedeljska misel: Ljubiti je = dati svoje življenje za druge objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 4. maj
Po Titovi smrti 4. maja 1989 so začele padati maske državnega političnega in gospodarskega sistema in jasno so se pokazale težave v gospodarstvu. Razlog zanje je bilo veliko zadolževanje v tujini oziroma konec pripravljenosti Mednarodnega denarnega sklada, da bi Jugoslaviji še naprej dajal posojila pod zelo ugodnimi pogoji. Jugoslavija tudi po teh pogojih ni zmogla odplačevati svojih posojil, saj ni zmogla odplačevati niti obresti. Dolg Jugoslavije v tujini se je od sredine do konca sedemdesetih let več kot podvojil, sredi osemdesetih let pa se je povečal na 20 milijard dolarjev. Nastal je tudi velik trgovinski primanjkljaj. Vse to so pred javnostjo skrivali zlasti med Titovo boleznijo oziroma njegovim umiranjem v ljubljanskem Kliničnem centru. Mesec dni po Titovi smrti pa je Zvezni izvršni svet sprejel sveženj ukrepov, ki naj bi ≫stabilizirali≪ gospodarstvo, da ne bi še bolj ≫padalo≪. Med drugim so tedaj zamrznili cene in za 30 odstotkov devalvirali dinar. Jugoslavija je vstopila v obdobje tako imenovane gospodarske stabilizacije, s katero naj bi uredili in uravnovesili gospodarstvo. Predsednica vlade Milka Planinc je optimistično napovedovala stabilizacijo v štirih letih, do tedaj pa je državljanom obljubljala stiskanje pasu. Za ta namen je Skupščina SFRJ v začetku julija 1983 sprejela Dolgoročni program ekonomske stabilizacije. Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Padanje mask objavljena na Vipavska.eu .
Evropski poslanec dr. Milan Zver je bil gost oddaje Dobro jutro na VTV Velenje. Uvodoma je poslanec povedal, da je bila Evropa v času, ko je bil prvič poslanec evropskega parlamenta, torej leta 2009, drugačna kot je danes. “Tudi ljudje se ne počutijo enako kot 2009. Takrat je bila neka gotovost, da se bo Evropa […]
Prejmi en lep pozdrav iz doline Šentflorjanske. In se ti opravičujem, ker ne čutim nobene posebne potrebe, da bi ti pisal. Saj običajno pišem svetnikom, ki jih sploh ne poznam, in tudi sicer človek pač piše nekomu, ki ga že dolgo ni videl … Tvoj obraz pa je - če odštejem ljubo ženo – zadnje, kar vidim zvečer, preden zaspim, in prvo, kar vidim zjutraj, ko spet odprem oči. Saj te je moj pokojni oče naslikal na vrata stare omare, »marajne«, ki zdaj stoji v moji spalnici in v kateri hranim stare gledališke tekste in glasbene CeDejke, ter tako vsak dan med vstajanjem in leganjem gledam, kako zlivaš golido vode na mojo Koroško Belo. In bdiš nad mojo preteklo kariero. Tudi sicer je tvoja podoba razširjena v naših krajih, saj si namalan, če ne na vsakem drugem, pa prav gotovo na vsakem tretjem gasilskem domu. In gasilskih domov imamo pri nas morda še več, kot imamo cerkva, saj se z gasilskim domom ponaša sleherna slovenska vas, kar ne moremo trditi za cerkve. Vsak otrok brez težav na sliki prepozna dva svetnika: tebe, moj ljubi sveti Florijan, in svetega Miklavža. Vsaka babica v križanko brez problemov pod geslo: vodoravno, osem črk, zavetnik gasilcev, sveti … vpiše tvoje ime. Vsak možak vsaj enkrat na leto obišče gasilski dom, ko je gasilska veselica, medtem ko se cerkve, kljub zapovedi, ogne še za veliko noč! Res je, da si bil pri nas štirideset let v ilegali in si se umaknil s fasad in praporjev, saj je pihal močan vzhodnik, in so se oblastniki bali bolj kot ognja. Ti pa si bdel nad svojim patronatom in se nisi menil iz katere smeri piha. Me je pa presenetilo, zdaj ko sem prebiral tvoj svetniški življenjepis, da nisi imel nikakršnega opravka z ognjem. Če kaj, si imel opravka z vodo, saj so te med mučenjem vrgli v vodo in utopili. Morda tudi zato tako rad namočiš svoje gasilce in jih požegnaš z dežjem, ko si gasijo žejo na veselicah. Vsaj pri nas moram reči je tako, saj skoraj vsako leto plešemo v dežju! Kot je nekdaj rekel, zdaj žal že pokojni Košnikov ata: »Gašenje hleva je bilo uspešno. Nobena krava ni zgorela, vse so utonile!« Sveti Florijan Ljubi moj sveti Florijan! Ozri se milostno na našo dolino šentflorjansko in pogasi naše razprtije. Čuvaj nas časnega in večnega ognja! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Florijan! objavljena na Vipavska.eu .
Malo le odstotkov še deluje v notranjih organih vam podpore, več prenašati telo ne zmore, z vami je iz dneva v dan vse huje. Vladati telesu ste hoteli, pa vam v dveh je letih pokazalo hrbet scela, manjka le še malo, da sesede se, ste to želeli? Specialisti trudijo se z vami, doktor Spin je storil, kar se dalo je doslej, a nič ni pomagalo, krivi ste si, kar priznajte, sami. Kakor doktor Spin zdaj zatrjuje, vam v organih radikalno gnije, tri ostale so le terapije, a boji se, da bo z vsako huje. S prvo terapijo, preferenčno, ste opleli, ta se ne obnese, vse prehitro vas lahko odnese opcija, ki tej je konkurenčna. Doktor Spin predlaga vam naslednjo, čim več posušene naj konoplje se v telo vam vsakodnevno vkoplje, to izvajajte zares dosledno. Ta vam lajšala bo bolečino nekaj časa vsaj, ko bo spoznanje le premočno, brezizgledno stanje vleče da vas vse bolj dol, v globino. Tretja, torej zadnja terapija, doktor Spinu ki še preostaja, vam osebno kajpak ne ugaja, imenuje se evtanazija. Objava Dr. Wunder: Doktor spin (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .