Vir: Družina
torek, 14. april
V desetem sklicu državnega zbora bomo imeli stranke, ki jih lahko razdelimo v tri skupine:
Podatki vzporednih volitev, ki jih je tokratopravila Mediana, in so dovolj dobro napovedali končni volilni rezultat, kažejo generacijski prepad v političnih nazorih.
Če bi sodobno slovensko politiko narisali kot učbeniški diagram, bi dobili naravnost ganljivo sliko: mladi bi »skoraj vladali sami«, starejši bi iz iste države naredili ekskluzivni klub za en sam politični okus, kjer bi Svoboda dobila 43 mandatov, bivši vladni trojček pa bi bil skoraj pri ustavni večini .To ni raznolikost mnenj. To je generacijski prepad, čez katerega se ne gradi mostov z objavo na Instagramu in dobro željo v večernih Odmevih.
Peter Jambrek je leta 2015 objavil razmislek o slovenski ustavni identiteti v območju vrednostnega središča nacije. V njem je strnjeno povzel tudi strnjeno oceno Strahovlada na podlagi izvirnega zločina, ki jo potrjujejo sami komunisti v izjavah, ki sem jih zbral v knjigi Komunistični strah v gatah. Naj v tem prispevku ostanemo pri umoru in laži.
Javni napisi in imena podjetij, lokalov in trgovin, usmerjevalne in označevalne table, nalepke in plakati v izložbah, napisi na oknih lokalov, trgovin ipd. pomembno sooblikujejo naš vsakdan: med vožnjo z avtomobilom, ob vsakdanji pešpoti do službe, pravzaprav povsod. Poleg usmerjanja v prostoru oz. informiranja o njem simbolno sporočajo o prostoru, v katerem živimo, o razmerjih med jeziki, o jeziku samem, nas učijo javne rabe in sporočajo o njej. Ni nepomembno, v katerem in kakšnem jeziku so, kakšna je velikost napisov, v kakšnem zaporedju so izpisani, na kakšni podlagi oz. tablicah ipd.
Križani Kristus je gotovo najbolj objokovana in ljubljena podoba zahodne krščanske tradicije. Tudi moje oči v velikonočnem času pogosto postanejo na Kristusovem korpusu v Narodni galeriji, ki od ostalih razstavljenih razpel izstopa že zaradi svoje velikosti. Predvsem pa Križani iz Dramelj privabi pogled z ekspresivnim obrazom in razpetim telesom, ki ju je zob časa zanimivo dopolnil. Danes piše svojo zgodbo, ki se je izkazala za pravo katehezo.
Nedavno so ameriški škofje iz držav, ki mejijo na Mehiko in najbolj občutijo posledice množičnih nezakonitih migracij, objavili pismo, v katerem nasprotujejo »nediskriminatornim množičnim deportacijam«, ki jih izvaja Ameriška agencija za priseljevanje in carino (ICE), in opozarjajo na razčlovečenje migrantov in razbijanje družin. Nekateri škofje so celo pozvali k zaustavitvi financiranja te agencije. Dogajanje v ZDA je razkrilo eno temeljnih napetosti našega časa: razpetost med pravico človeka do dostojnega življenja in pravico držav, da varujejo svoje meje in varnost svojih državljanov.
Zavedam se, da bo moje pisanje razjezilo mnoge dobre katoličane in prijatelje. Ne pišem zato, da bi jih razjezil. Pišem zato, ker drvimo proti prepadu in sem kriv, če se ne oglasim. Strah me je.
Na letošnjo velikonočno vigilijo so v Franciji znova krstili rekordno število katehumenov. Tudi iz ZDA, Velike Britanije, Nizozemske in drugih zahodnih držav iz številnih škofij poročajo o močnem porastu krstov odraslih. Podoben trend lahko zaznamo tudi pri nas, vse to pa pred nas postavlja veliko vprašanj. Gre res za preporod krščanstva? Od kod prihajajo ti mladi? Gre za spremembe v kulturi in družbi ali za osebno iskanje? Kako jih sprejeti in spremljati?
Na velikonočni ponedeljek so ceste v mestnem središču Bologne zaprte za ves promet, zasebni in javni. Z železniške postaje stopim čez prazno cesto do prve luknje v zidu, ki si je nadela preprosto, avtentično ime, ki pove vse o njenem značaju: Mortadella. V opotekajoči italijanščini naročim kulinarični zlati standard (no, enega od kulinaričnih zlatih standardov) tega mesta, sendvič z mortadelo in stracciatello z drobljenimi pistacijami.
Pred stavbo Državnega zbora Republike Slovenije stoji spomenik (jugoslovanski) revoluciji. Če pogledamo le malce širše, vidimo, da je osrčje slovenske države, ki je po ustavi parlamentarna demokracija, obkroženo s spomeniki ljudem, ki so svoje življenje posvetili boju proti sistemu parlamentarne demokracije (grobnica narodnih herojev, Edvard Kardelj, Boris Kidrič). Seveda je zgodba o kontinuiteti večplastna in še bolj zapletena: to, kar je danes parlamentarno poslopje, je bilo leta 1959 zgrajeno za zasedanja Ljudske skupščine Republike Slovenije oziroma Skupščine Socialistične republike Slovenije.
Evropa, kot smo jo poznali pred desetletjem, se ne podira v dramatičnih prelomih. Ne mislim izključno držav v EU, temveč na spoj držav na evropski celini in njihovih narodov z značilno evropsko miselnostjo, ki je za zaznamovana z neverjetno različnostjo zrelih kultur na relativno majhnem prostoru. Iz tega zornega kota je tako Evropo malce bolj zahtevno opredeliti samo z zemljevidom, kot je pisal že Rémi Brague, in potrebujemo razmišljanje na več plasteh hkrati.
V Avstriji velikonočne praznike praznujejo ves teden, v šolah imajo počitnice. Tako so nas z Dunaja obiskali naši prijatelji, nekdanji sosedi, starša z otrokom. Ker nimajo avtomobila, saj ga kot meščani urejenega sodobnega mesta ne potrebujejo, so pot začeli z vlakom, v Celovcu pa nadaljevali z izposojenim avtomobilom avstrijskih železnic. To je del storitve, ki jo ponujajo ob celoletni vozovnici.
Spoštovano občestvo, tudi mi smo, kot apostola Janez in Peter, stopili v sveti tempelj Božji; predvsem pa smo mi vsi vseživljenjsko na poti v Emavs. Mi vsi smo vedno, dobesedno, tako na poti kot hkrati skrivnostni Emavs. Naj se nam to tudi dejansko posreči! V tem čudovitem, od Gospoda prejetem poslanstvu, vas vse lepo pozdravljam – celotno občestvo vas tukaj zbranih vernikov, posebej še občestvo vitezov in dam Malteškega Reda na čelu s predsednikom Slovenske asociacije; vse člane Malteške pomoči; vse brate duhovnike v službi Malteške karizme; vse vas, predragi romarji Kristusove vstajenjske poti!
Hiter razvoj informacijskih tehnologij v zadnjih desetletjih morda prehiteva našo sposobnost, da z novostmi vzpostavimo primeren odnos. Še vedno se učimo, kako stalna povezanost z internetom in mala okna v svet, ki jih predstavljajo naši telefoni, dolgoročno vplivajo na posameznike in družbo. Zelo jasno pa postaja, da zdrav odnos do tehnologije ne le razvija nove načine uporabe, ampak enako zavzeto išče meje smotrnosti, zdravja in etične rabe.
Človeštvo vstopa v novo dobo, morda najpomembnejšo po industrijski revoluciji. Če slednja predstavlja novost tehnološke narave – sem štejemo tudi spremembe, ki jih prinaša UI –, pripada to, kar se napoveduje, redu bistvenih sprememb prve kategorije. V perspektivi se bo človek vrnil na izhodišče: spet bo postal duhovno bitje, opredeljeno po lastnem telesu. Tako bo prišel nazaj do točke, ki jo je zapustil v začetku novega veka, ko je ločil znanost od duhovnosti. Vse do tedaj je bila namreč slednja integralni del prve.
Jonathan Pageau je eden najvplivnejših sodobnih obrazov zahodnega pravoslavja – je francosko-kanadski pisec ikon, urednik in youtuber, ki več sto tisoč svojih spremljevalcev ne navdušuje le za Kristusa, pač pa tudi za celosten krščanski, predmoderni oziroma simbolni pogled na vso resničnost. Ta po njegovo ni le kaotična zbirka znanstvenih pojavov, ampak je prežeta s pomenljivimi vzorci, zgodbami in simboli, ki so morda celo bolj resnični kot opisi atomov, kakor jih razkriva laboratorijska perspektiva.
Na Zahodu se dogaja nekaj nepričakovanega: tih, a opazen preporod vere. Kaj mlade danes sploh pritegne v Cerkev? Kaj iščejo v svetu, ki jim ponuja neskončno možnosti, a jih očitno ne nasiti? O tem smo se pogovarjali s Primožem Lisjakom, očetom šestih otrok, ki se je odločil za radikalno drugačen način življenja. Dela s katehumeni v župniji Žale in je več let vodil zelo rodovitno najstniško skupino skupnosti Emanuel.
Pregled rezultatov raziskave o demografski sestavi volilcev slovenskih političnih strank, ki jo je takoj po volitvah izvedla agencija za raziskovanje javnega mnenja Mediana, kaže, da je ruralno okolje na Slovenskem v večji meri kot za slovensko »levico« volilo za »desnico« (glede realne identitete obeh taborov slovenske politične arene imam precejšnje zadržke, zato dajem njuno opredelitev v narekovaje).
Sodobne demokracije črpajo iz virov, ki jih same ne morejo proizvesti. Zato potrebujejo religiozno ozadje, ki v resnici nikoli ni izginilo, čeprav ga je sekularizacija prikrila. Če se ga ne zavedamo, tvegamo padec v različne »herezije«, od prebujenskega lova na čarovnice do češčenja vojne in malikovanja naroda. V tem stoletju bomo zato poleg dobre politike potrebovali tudi dobro teologijo.