»Človeška žalitev povzroči srcu stisko, za tistega, ki jo prenese, pa postane izvor čistosti« (sv. Marko Asket, O duhovni postavi, 49).
Za tistega, ki seveda žalitev prenese v miru, ki v svojem srcu ne goji misli zamere (tj. spomina na prizadejano zlo), maščevanja, povračilnih ukrepov in podobnega. Vse, kar se nam zgodi, je za naše dobro, so govorili stari. Če le znamo videti stvari v luči Božje previdnosti. Po žalitvi se je dobro zahvaliti za tistega, ki nam je storil krivico, potem pa se obrniti k Bogu s prošnjo, naj nam razodene, kaj nas s pomočjo žalitve želi naučiti, kako se nam želi razodeti, česa nas hoče očistiti. Sv. Marko namreč pravi, da za nas žalitev lahko postane izvor čistosti. Naše srce bo zasijalo. Bog ve, koliko žalitev sta prenesla v življenju … Janez Poljanšek