Ana, Vid in Dora imajo srečo. Njihova hiša stoji zraven šole. Zato gredo lahko od doma tik pred zdajci. In lahko gredo skupaj.
To pa je včasih smola. Kajti ravno, ko se začnejo pogovarjati, so že pred vrati šole. Ana veliko vé – seveda, če pa hodi že v šesti razred. Zato Vid, ki je dve leti mlajši, hiti spraševat, da bi bil tudi sam tako pameten. Dora, prvošolka, pa posluša in kima.
Že nekaj dni so namreč v skrbeh. Dedek je hudo bolan in leži v bolnišnici. Ko so ga prejšnjo nedeljo obiskali, je vsakega od njih pobožal in mu naredil križec na čelo. Komaj je zmogel dvigniti roko. Ni govoril, samo utrujeno se jim je nasmehnil.
»Kaj misliš, Ana, bo dedi ozdravel?« reče Vid.
»Bojim se, da ne,« žalostno odkima Ana. »Ati nima dobrih novic, ko prihaja z obiska pri njem.«
»In kaj bo z njim, če ne ozdravi?« vpraša Dora.
Pred šolskimi vrati so že, zato Ana samo skomigne ter pomaha Vidu in Dori, ki gresta vsak v svoj razred.
Na žalost od...