»Kajti lačne je napolnil z dobrotami, bogate pa je odpustil prazne.« (Lk 1,53)
Ko se v našem domu prižge na adventnem venčku druga sveča, se zazrem v temo v sebi.
V začetku decembra sem utrujena od hitenja, uresničevanja načrtov, lovljenja rokov, obljub, da bom vse zagotovo opravila, strahu, da temu ne bom kos ... In sem izvotljena. Očitam si, da mi manjka trdna vera, zato nisem dovolj uglašena.
V adventu se vedno znova zaustavim pred svojim notranjim prostorom – pred dnom. Hitim in mislim, da je moje delo pomembno, da brez mene ne bo šlo. Ker sem tako bogata, da bom vsakogar obogatila s svojimi darovi. Kakšna ošabnost! Domišljavost, da sem nenadomestljiva, je v resnici vredna skorajda posmeha. Takšno življenje me ne napolni, temveč izprazni.
Ravno v teh dneh, ko to pišem, sem popolnoma brez glasu. Morala sem odpovedati vse nastope. Ko so prijatelji prišli na obisk, sem kot Marta tiho stregla in kot Marija poslušala. Tudi možu odgovarjam z gibi, ker niti šepetanje ni priporočljivo....