V eni od številk Družine sem prebral odgovor, da neporočeni pari ne smejo pristopiti k obhajilu. Ob tem se mi poraja vprašanje, zakaj je Cerkev na področju zakona in spolnosti tako dosledna in stroga, na drugih področjih pa pogosto bolj prizanesljiva.Jezus v Govoru na gori pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom« (Mt 5,23).Marsikdo med nami pozna sprte brate in sestre – pogosto zaradi nekaj kosov zemlje ali dediščine. Se ne zdi takšna nespravljivost prav tako, če ne še bolj v nasprotju z evangelijem kot sobivanje neporočenega para? Zakaj Cerkev na tem področju ne ravna z enako doslednostjo in ne opozori takih bratov in sester, preden pristopijo k obhajilu? Prva Cerkev je bila namreč na tem področju veliko bolj dosledna, kot lahko beremo v Apd. Roman